Naša teta Marija Čeligoj, imenovali smo jo kar teta Micka. Bila je drugi od osmih otrok na Mežnariji na Topolcu pri Ilirski Bistrici. Rojena je bila leta 1886 in umrla leta 1966. Majhna kmetija ne bi mogla preživeti vseh otrok, še posebej, ko je otrokom oče umrl že leta 1913. Sledili so navadi, da pri družini s številnimi otroki enega usmerijo v duhovno življenje. To zadolžitev je prevzela teta Micka. Stopila je v samostanski red šolskih sester Notredamk in dobila ime č. s. Marija Rafaela. Samostanskemu življenju je ostala zvesta polnih 57 let. Njeno življenje je bilo ob molitvi, posvečeno tudi delu v pralnici, na samostanskem vrtu, strežbi in vsakodnevnih opravilih. V samostanski kroniki je teta Micka dobro zapisana. Bila je zadolžena tudi za jutranje bujenje. Do zvonca na koncu hodnika je vedno prišla bosa po prstih, da ne bi »prezgodaj« prebudila sestre.
Leta 1947 je tedanja oblast sestram odvzela pravico do pedagoškega dela. Nekdanjo uspešno trnovsko samostansko šolo je sedaj prevzela civilna oblast. Sestre so si za preživetje morale pomagati, kot so vedele in znale. Teto Micko so za pet let poslali v Lovran za strežbo starejših in bolnih.
Tudi zadnja leta je teta preživela delavno med svojimi sestrami v Trnovem. Ob obiskih v samostanu naju je s sestro vedno postregla s pestjo »obrezkov« od tankih cerkvenih hostij, ki so jih pekle. Posebej pa sva bila vesela debelega kosa belega kruha obloženega s prst debelo smetano. Tudi zato smo jo radi obiskovali v samostanu. Pokopali so jo ob cerkvi sv. Petra v Trnovem, kjer počivajo vse pokojne sestre iz domačega samostana. 185/vč
