Leto 1944 je bilo še vojno leto. Italija je kapitulirala, naše kraje so zasedli Nemci, razmahnil se je odpor proti okupatorju. V Istri, Brkinih in pod Snežnikom so že organizirane partizanske enote. Oživele so spet slovenske šole, po vaseh partizanske šole. V samostanu v Trnovem so šolske sestre zastavile slovenski pouk, kar štirih srednjih šol. V Bistrici so se pojavile prve domobranske enote. Takšna enota je bila nastanjena v vojašnicah (kazarmete) na Vidmu pod trnovsko cerkvijo. V stavbi »Casa incis« z druge strani ceste, so imeli štab pa tudi zapore v kletnih prostorih. Moja dvajsetletna teta je okusila bivanje v teh zaporih. Nekoč je mama zvedela, da določeno uro hodijo stražarji na večerjo čez cesto in da če se približamo tem kletnim oknom lahko spregovorimo s teto nekaj besed. Z mamo in sestro smo hodili od kletnega okna do okna in tiho klicali teto. Priklicali smo jo in zvedeli, da je dobro in da pričakuje, da bo kmalu izpuščena. Na srečo se je tako tudi zgodilo.
Domobranci so predstavljali prebivalstvu stalno grožnjo, saj so mnoge aktiviste in ujete partizane predajali nemški vojski, ki so praviloma končali v nemških taboriščih. Bistriška četa domobrancev je imela svojo enoto tudi v Klani!
Na sliki: Na začetku današnje Cankarjeve ulice. Velikonočna procesija po ulicah Ilirske Bistrice, ki se je začela v cerkvi Sv. Jurija in se nadaljevala skozi Trnovo, da bi se zaključila v trnovski cerkvi sv. Petra. Vse stavbe mimo katerih je potekala procesija so bile okrašene z zelenimi vejami, na oknih pa sveče in svete podobe. Udeleženci so iskreno molili, da bi vojna vendarle čimprej končala. Na sliki dirigent g. Karl Babnik s svojim cerkvenim pevskim zborom, za njim nosijo »nebo« nad dekanom Karlom Jamnikom. Na levi del čete domobrancev, ki so sodelovali v procesiji.
Vojna je potrajala še dobro leto dni in vmes je Bistrica doživela še zavezniško bombardiranje. Na semanji dan, 16. oktobra tega leta in pokopala 15 žrtev tega napada.
226/vč
