Na Ravnah je bilo leta 1950 na javnih cestah le majhno število motornih vozil, seveda tudi le malo voznikov s šoferskim izpitom. Hitri porast avtomobilske tehnike in proizvodnje pa je dal možnost širokim množicam ljudi, da so si nabavile motorna vozila. Do tega leta na Ravnah ni bilo nobenega društva za vzgojo voznikov motornih vozil, vendar pa se je kmalu pokazala potreba po njem.
Na splošno pobudo ter zaradi posebne vneme nekaterih občanov se je leta 1950 ustanovilo prvo Avto moto društvo na Ravnah. Pobudniki in ustanovitelji so bili: Miha Konečnik, Miloš Praprotnik, Rudi Slivnik, Ivan Kladnik, Stanko Kotnik, inž. Epaminondos Klučenko, Avgust Štor, Ivan Kokal, Ivan Dolinšek in Simon Leopold.
Društvo se je sicer organizacijsko formiralo, vendar ni moglo zaživeti, ker ni imelo vozil. Jeseni je dobilo od JNA precej izstrošenega wandererja. Popravilo tega vozila se je zavleklo zaradi pomanjkanja rezervnih delov do julija 1951, istočasno pa se je začel prvi teoretični tečaj o cestno prometnih predpisih in motoroznanstvu za bodoče voznike. Praktični pouk se je začel šele avgusta, oktobra pa je že prvih dvanajst članov uspešno opravilo šoferski izpit. To in pa usposobitev vozila sta bila prva vidna uspeha društva.
Defektni zastoji so bili pogosti, zato do julija 1952 ni bilo vidnejše dejavnosti. Takrat je društvo dobilo od železarne odpisanega wandererja, ki je bil za silo še uporaben. Novi tečaj ni bil zaključen zaradi notranjih trenj, poleg tega pa je to vozilo na vožnji leta 1953 zgorelo.
Tega leta so tudi izvolili nov upravni odbor. Vodstvo je prevzel naš glavni avtomehanik Ivan Zupan in s tem je prišlo do prelomnice v delu društva.
Drugi pionirji iz te dobe so: Jože Dobršek, gospodar, Marija Ažman, vodja ŠT komisije ter nenadomestljivi sekretar Ernest Mežnar.
Že januarja 1954 je bil na občnem zboru podan temeljit obračun dela novega upravnega odbora. Ta občni zbor pomeni sploh začetek nove dobe v delu društva.
Začeli so usposabljati tovorno vozilo ZIS, ki je po popravilu takoj začelo opravljati prevoze. Tako je prišlo društvo do prvih Finančnih sredstev, s katerimi je lahko razširilo svojo dejavnost. Začeli so graditi garažo. Člani društva so priskrbeli načrte in jih tudi sami pomagali izdelati.
Avgusta so že postavili temelje, do konca leta pa je uspelo postaviti tako garažo kot društvene prostore do strehe ter jih pokriti. (Garaža stoji še zdaj in služi za mehanični servis društva.)
Vzporedno z gradnjo garaže je bil organiziran teoretični del tečaja, praktičnega pa ni bilo mogoče izvesti, ker je bilo šolsko vozilo v zelo slabem stanju. Tečajnikov je bilo 43, torej je bilo zanimanje za to športno dejavnost že precej veliko.
V tem letu je društvo dobilo od železarne tritonsko vozilo znamke PIONIR za prevoz materiala pri gradnji ter za druge prevoze, tako da je društvo spet povečalo denarna sredstva za dograditev garaže in za šolo.
Občni zbor leta 1955 je izvolil v UO večino starih aktivnih članov. Požrtvovalni člani so popravili wandererja in nadaljevali z že začetim tečajem. Šoferski izpit je opravilo 41 tečajnikov.
Ob svečani otvoritvi garaže in društvenih prostorov avgusta 1955 je društvo izvedlo motorne dirke za prvenstvo Koroške, ki so dobro uspele.
Občni zbor januarja leta 1956 je dal vse priznanje članom UO za dejavnost v preteklem letu, ki je predstavljala vrhunec dotedanjega dela AMD Ravne na Koroškem.
Na tem občnem zboru so tudi izvolili naslednje komisije:
– gospodarsko tehnično,
– komisijo za vzgojo in varnost prometa,
– šolsko tehnično komisijo,
– komisijo za moto turizem,
– športno komisijo.
V obdobju do leta 1959 je društvo dobro delalo in skrbelo za nenehen razvoj v čim širšo dejavnost. Gospodarska komisija je skrbela za tovorne avtomobile, ki so bili že precej dotrajani, vendar pa so še prevažali in s tem ustvarjali Finančno podporo društvu.
Športna komisija je vzgajala športne voznike-tekmovalce ter jih pošiljala na tekmovanja po vsej Sloveniji. Tekmovalci Trobas, Čekon, Fujs in drugi so se na teh prireditvah pokazali kot dobri poznavalci tehnike vožnje, zaradi starih in iztrošenih motorjev pa žal niso dosegali večjih tekmovalnih uspehov. Novih dirkalnih motorjev društvo seveda ni moglo nabaviti, saj stanejo tudi po nekaj milijonov. Vendar pa je komisija organizirala tudi nekaj tekmovanj za domače člane ter povabila nanje tudi člane iz sosednih društev.
Tehnična šolska komisija je svojo nalogo do tega časa izpolnila v programskem obsegu. Kljub temu, da v tem času ni bilo enotnega programa za poučevanje šoferjev amaterjev, je v tem obdobju pri nas opravilo šoferske izpite precej občanov, predvsem pa tisti, ki so si nabavljali lastna vozila. Potek šolanja je bil otežkočen, saj v tem času ni bilo večje učilnice, le malo pripomočkov, pa tudi vozila niso bila primerna za poučevanje. Praktične izpite pa so morali kandidati polagati celo v Mariboru.
Ker je bilo avtomobilov vedno več, s tem pa tudi vedno večja potreba po garažah, je društvo sklenilo, da se zgradi garaža za osebne avtomobile. Lokacijo za izgradnjo prve garaže za 32 avtomobilov je društvo dobilo na Čečovju. Lastniki – člani AMD Ravne – so prispevali vsak 30.000 din. Vloženi denar je bil porok za pravilno razdelitev garaž po dograditvi.
Leta 1959 je društvo prodalo oba tovorna avtomobila in nabavilo dva tovornjaka TAM 4500. Jeseni je kupilo še Fiat 600 za praktični pouk, nekoliko prej pa motorno kolo TOMOS-PUCH 175 cm. Seveda je zdaj dejavnost še bolj zaživela. Vedno več je bilo tudi interesentov za vključevanje v šolo. Avto moto zveza Slovenije je izdala tudi program za enotno poučevanje tečajnikov. Zato je šolsko tehnična komisija tudi honorarno zaposlila svoje člane šoferje z večletno prakso kot inštruktorje. V osebni avto so vgradili tako imenovano dvojno komando in s tem povečali varnost. Ker je bilo kandidatov za tečaje vedno več, je bilo prostora premalo.
Predavanja so bila izmenično v poslopju sedanjega prodajnega oddelka železarne in v novem gasilskem domu. Vsem pa je bilo jasno, da mora društvo dobiti lastno učilnico.
Garaža na Čečovju je bila dograjena leta 1961, v njej je 30 »boksov«. S tem se je razbremenila obstoječa garaža, zato je upravni odbor sklenil, da se osnuje avtoservis. Naloga tega servisa naj bi bila manjša tekoča popravila motornih vozil za člane društva. V omenjenem letu je bilo nabavljeno orodje ter vse, kar je še bilo potrebnega. Zdaj postane to društvo najmočnejše v občini.
Po razdelitvi garaž na Čečovju se je pokazalo, da je še veliko lastnikov brez primernega prostora za parkiranje. Na intervencijo članov-lastnikov motornih vozil se je začela gradnja druge enake garaže. Tu so vložili bodoči lastniki po 50.000 din za poznejšo najemnino. Pri izgradnji druge garaže je upravni odbor določil, da se v njej napravi učilnica za šolsko tehnično dejavnost. Dela so bila končana leta 1962 ter istočasno dograjena in opremljena tudi učilnica (kapaciteta 70 slušateljev) s skoraj vsemi učnimi pripomočki.
Da je društvo v tolikšni meri investiralo, je bila nenehna skrb večletnega predsednika društva Ivana Zupana, ki je vedno našel pravo pot za uresničitev zadane naloge.
Veliko vlogo je odigrala gospodarska komisija, saj je skrbela za stalne prevoze dveh tovornih avtomobilov. Tudi avto-servisna delavnica je dobro delala, saj je odpravljala zastoje na šolskih vozilih, tovornih vozilih ter nudila manjša popravila lastnikom motornih vozil. V omenjenem letu 1962 spomladi je društvo kupilo za šolanje amaterjev še eno vozilo Fiat 750.
Na letni konferenci tega leta se naziv »šolska tehnična komisija« spremeni v naziv »avto šola«. Že v jeseni po zgraditvi nove avtogaraže na Čečovju in sodobne učilnice je avto šola upravičila svoj novi naziv ter šolanje voznikov-amaterjev poteka po enotnem programu. Današnja stopnja tehničnega razvoja motornih vozil omogoča in včasih tudi terja velike hitrosti. Zaradi tega in spričo potrebnega upoštevanja varnosti vseh udeležencev cestnega prometa sodijo vozniki motornih vozil v tisto kategorijo udeležencev prometa, ki morajo biti še prav posebno pozorni. Zato mora biti za krmilom motornega vozila le za to usposobljen in zdrav človek.
Spričo tega je potrebno posvečati varnosti prometa vso pozornost. Prometne nesreče namreč vsak dan terjajo človeška življenja, mnogi udeleženci v prometu pa ostajajo težki invalidi.
Vendar je delovnemu človeku potrebno prevozno sredstvo, da bi si skrajšal čas za službena opravila in svoje zasebne zadeve ter da bi zadostil svojim kulturnim, športnim in drugim potrebam.
V športni komisiji se je delo odrazilo le v organiziranju in izvedbi motoskijoringa. Organizacija neke večje akcije je zopet velik Finančni izdatek, kar pa seveda spričo tolikega investiranja za gradnjo garaž ter nabave šolskih vozil ni mogoče.
V prejšnjih poglavjih omenjena komisija za turizem in propagando s svojim delom do leta 1962 ni mogla dosti narediti. Skozi celotno obdobje je organizirala lastnike motornih vozil, da so se udeležili s svojimi vozili manifestacij, kadar je bilo to potrebno.
V zadnjem času ta komisija že razpolaga s turistično opremo, ki jo izposoja članom AMD Ravne.
Člani si lahko v času dopusta izposodijo proti ugodni nizki najemnini: šotore, blazine, posteljo za namestitev v avtomobilu, prtljažnike, priklopnik in še razno manjšo opremo, ki je potrebna za dopust.
Vozni park, s katerim razpolaga organizacija, je: dve tovorni vozili TAM 4500, ki služita za gospodarsko dejavnost organizacije, trije osebni avtomobili: zastava 600, zastava 750, 2 motorni kolesi PUCH-TOMOS 175 in moped Colibri. Ta vozila služijo za vzgojo šoferjev amaterjev.
Organizacija je pooblaščena tudi za izdajanje potrdil o znanju prometnih predpisov za vožnje z mopedi in delovnimi stroji v prometu na javnih cestah. Teh potrdil je organizacija že do sedaj izdala preko tisoč.
Pri inventurnem popisu na dan 31. decembra 1963 so ugotovljena osnovna sredstva društva:
– nepremičnine 12,260.906 din
– motorna vozila 18,492.788 din
– ostali inventar 1,669.176 din
Skupaj 32,422.870 din
Obratna sredstva
(orodje in material) 1,934.599 din
Za seznanjanje članstva z delom naših organizacij s strokovno in prometno vzgojo izhajata lista »AV TO MOTO« in »MOTO REVIJA«, ki prinašata zanimive članke in reportaže. Lista sta se pri članstvu organizacije že kar uspešno uveljavila, vendar pa se z dosedanjim številom naročnikov organizacija ne more pohvaliti. Organizacija poziva člane, ki še niso naročniki ene od revij, da jo naroče, saj bodo v njej našli vse, kar je potrebno v današnjem razvoju avtomobilske tehnike.
Plačevanje članarine se je v zadnjem času izboljšalo predvsem v skladu z obsegom tehničnih uslug, finančnih in drugih ugodnosti, ki jih društvo nudi svojim članom v lastni servisni delavnici.
Organizacija AMD Ravne je lahko izvrševala take vsestranske in odgovorne naloge zato, ker je najvestneje sodelovala z družbeno političnimi in upravnimi organi in organizacijami.
Prispevek društva socialistični skupnosti pa se izraža v uspehih pri širjenju tehničnega znanja prek tečajev za voznike amaterje motornih vozil, organiziranju uslužnostnih dejavnosti (servisna služba) za člane društev, za lažja vzdrževanja njihovih vozil ter prometni vzgoji uporabnikov cest – prav posebno pionirjev in mladine ter pri reševanju prometne problematike sploh.
Ivo Mlakar
Vir: Koroški fužinar, leto 14, št. 11–12, 1964, str. 22–24.
