Bratje Goričan so v svojo zasedbo sprejeli še sestro Nušo, našo sogovornico, in bobnarja Edija Perka. Pri Goričanovih doma se je sicer veliko igralo. Tu je poučeval tudi znani harmonikar Vital Ahačič. Svojo glasbo so lahko izvajali tudi kot trio. Tudi sicer je bilo veliko odvisno od organizatorja koncerta: če ta ni priskrbel klavirja, je bil pianist Jože prost. Pevka Nuša se spominja nastopov na sindikalnih zabavah v tovarnah, v tržiški telovadnici Sokolnica, na plesih ob koncih tedna, za pusta in na občnih zborih. Za silvestrovanje so velikokrat igrali v Hotelu Toplice na Bledu. Spominja se tudi takratne glasbene opreme, ki je bila poglavje zase. Ozvočenje je bilo za današnje razmere nepredstavljivo. Mikrofon je bil na nekakšni palici, izredno težak in nepraktičen. Prevažali so se v tovarniških tovornjakih, ki so imeli ob straneh klopi, takega je imela npr. tovarna Peko. Zanimiv je tudi njihov programski list, ki je del tega prispevka. Ugotovimo lahko, da v marsičem sovpada z repertoarjem današnjih tovrstnih glasbenih skupin. Takrat je bila tudi praksa, da je bil odmor na vsake tri pesmi. Program so sproti prilagajali, glede na publiko, vedno pa so zaključili z Robičevo Srce, lahko noč.
Ansambel bratov Goričan
Fotogalleria
