Podoba otroka, ki sedi na tirzovi palici (palica, okitena z bršljanom in listi vinske trte, z borovim storžem na vrhu) in piska na piščal, je dovolj tipična, da v njej lahko prepoznamo mladega grškega boga Dioniza.
Le-ta je bil sin Zevsa in Semele, ki je bila hči ustanovitelja Teb. Ker je hotela na pobudo ljubosumne Here videti svojega ljubimca v vsem njegovem veličastju, jo je pokončala njegova strela in je zgorela. Zevs je ravno še utegnil potegniti iz nje malega Dioniza in ga je nato do rojstva še tri mesece skrival v svojem stegnu. Tudi po rojstvu se mali Dioniz ni mogel skriti ljubosumni Heri in je moral zbežati v daljne kraje, kjer so ga izročili nimfam in Zevs ga je spremenil v kozliča. Ko je odrasel, je taval po vsem svetu, v vsako deželo je prinesel vinsko trto in pridelovanje vina; tako se je njegov kult razširil po vsej Grčiji. Postal je simbol omamne moči narave in energije, ki spodbuja zorenje grozdja. Ker so ga pogosto obdajala gozdna božanstva, so ga častili tudi kot boga vrtov in gozdov. Grki so ga šteli tudi za zavetnika lepih umetnosti, tragedije in komedije, ki izvirata iz njegovega kulta. V klasični dobi je dobil podobo boga veseljakov, iger in zabav; v rimski dobi se je pod imenom Bakhus pojavljal sredi zabav in trušča bakhantk. V umetnosti so ga največkrat upodabljali kot mladega boga, s čašo ali tirzom v rokah, ki so ga krasili bršljan, trta in grozdje. Spremljal ga je sprevod menad in piskačev, ki so se predajali strastnemu plesu in ekstazi.