Anton Grabič (1809-1886), p.d. Zapečki, je bil mlinar, teharski narodnjak, pesnik, dopisnik in cerkveni pevec. Rodil se je 2. junija 1809 v Levcu, na Teharje ga je pot zanesla službena dejavnost mlinarja v Zapečah pri Teharjah. Svoj čas je bil najbolj razgledan in izobražen Teharčan, ki je zelo rad bral in bil naročen na vrsto slovenskih časopisov. Teharčane je spodbujal, da so začeli brati, se izobraževati, posojal jim je razne časopise, zlasti mladim kmetovalcem in se zavzemal za slovenski jezik. Dokazoval je, da je lahko tudi kmečki človek razgledan, pismen, učen in sposoben intelektualnega razmišljanja. Bil je tudi teharski narodni buditelj, ki je politično zastopal slovensko narodno stranko in je spodbujal Teharčane, da so volili slovensko stran nasproti nemški. Skupaj z velikim prijateljem sadjarjem Mihaelom Vizjakom sta zastopala kmečko stran Narodne čitalnice v Celju in se udeležila II. slovenska tabora v Žalcu. Za Kmetijske in rokodelske Novice, ki je bil svoj čas najbolj bran časopis na Slovenskem, je bil dopisnik. Objavljal je članke z različno tematiko, poročal o političnih dogodkih, kulturnem dogajanju in drugem družbenem dogajanju na Teharjah in v Celjski čitalnici. V Novicah je objavljal tudi pesmi z različno tematiko.
Antonu Grabiču je bilo petje in pisanje pesmi njegovo največje veselje. Pel je na teharskem koru, bil je tudi pevski učitelj otroške mladine v cerkvenem petju. Za potrebe bogoslužja in praznovanje različnih cerkvenih praznikov je skladal cerkveno-pobožne pesmi. Svoje pesmi je pisal z različno tematiko, od zabavne, verske, politične, pesmi ob različnih družabnih dogodkih in otvoritvenih slovesnosti. S svojimi šaljivimi pesmi in nastopi je pogosto popestril marsikatero prireditev ali društveni dogodek. Od odprtju celjske Narodne čitalnice je napisal slavnostno pesem, ki je povzemala pomemben dogodek v celjskem društvenem življenju in je bila objavljena tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
Ti celjska čitavnica, kak je že kaj?
Ti naša sestrica! Odgovor nam daj!
Kak si kaj bila vesela ta dan?
Ko si stopila v ta društveni stan?
Sem bila vesela, tako vam povem,
Prav lepa zahvala vsem tistim ljudem,
Ki ste okinčali mojo glavó,
Kitice spletali meni lepó.
Res lepo, veselo oblekli so Te,
Prav kakor spodobi čitavnici se;
Tukaj se vidijo slavni možje,
Ki za slovenščino majo srcé.
Kak bil je veseli šestnajsti svečan,
Za celjsko čitavnico rojstvini dan!
Skup je ljudi še čez dvesto biló,
Srečo čitavnici vošili so.
Ob zaostrovanju političnih in kulturnih razmer med Slovenci in Nemci na širšem celjskem območju in na Štajerskem ter državnih volitvah, ki jih je razpisal cesar leta 1867 je Grabič napisal kratko pesem:
V štajerski deželi naroda sta dva,
postavne pravice imata oba.
Nikar ne zatirajte Nemci vi nas,
in ljubili bomo Slovenci mi vas!
Anton Grabič je ohranil veselje do življenja in političnega udejstvovanja do konca svoje življenjske poti kljub hudemu zdravstvenemu stanju, ki so ga spremljale naglušnost in telesna oslabelost. Še kakšnega pol leta pred smrtjo se je udeležil državnozborskih volitev kot slovenski rodoljub, ki je prišel na volišče v spremstvu drugih oseb kljub hudi bolezni in oddal glas za slovenskega kandidata. Umrl je 6. marca 1886 v Celju.
