Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so partizani želeli preprečiti vdor Nemcev na osvobojeno ozemlje, zato so od Grosupljega do hrvaške meje onesposobili celotno traso železniške proge. Belokranjska proga je bila med bolj porušenimi v Sloveniji. Porušeni ali poškodovani so bili številni mostovi, tuneli so bili zasuti, tudi ostali del proge je bil uničen do te mere, da ni bil več prevozen. Prav tako so bili močno poškodovani ali uničeni postajne zgradbe in druga železniška poslopja ob progi.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so partizani želeli preprečiti vdor Nemcev na osvobojeno ozemlje, zato so od Grosupljega do hrvaške meje onesposobili celotno traso železniške proge. Belokranjska proga je bila med bolj porušenimi v Sloveniji. Porušeni ali poškodovani so bili številni mostovi, tuneli so bili zasuti, tudi ostali del proge je bil uničen do te mere, da ni bil več prevozen. Prav tako so bili močno poškodovani ali uničeni postajne zgradbe in druga železniška poslopja ob progi.
Do obnove železniške proge in objektov ob njej je prišlo takoj po vojni, pri čemer so obnovitvena dela potekala ob pomanjkanju raznovrstnega materiala in delovne sile. Obnova raznovrstne prometne infrastrukture je v nekdanji Jugoslaviji tudi zaradi tega potekala s pomočjo akcij mladinskih delovnih brigad, ki so bile organizirane na prostovoljni ravni.
V poletnih mesecih leta 1946 je tudi sanacija dela belokranjske železniške proge, na dvajset kilometrov dolgem odseku Otovec – Bubnjarci, potekala na tak način. Približno šeststo udeležencev, ki so prihajali pretežno iz ljubljanskega in novomeškega okrožja, je bilo organiziranih v tri brigade, ki so bile nadalje razdeljene na čete. Prva brigada se je poimenovala po Francu Rozmanu – Stanetu. Brigadirji so bivali v barakah sredi gozda v bližini Sel pri Otovcu, kjer je bil med vojno nastanjen Glavni štab NOV Slovenije. Druga brigada, poimenovana po narodnem heroju Tonetu Vidmarju – Luki, je bila sprva nastanjena v gradu v Gradcu, kasneje pa se je preselila ob Kolpo v Križevsko vas. Tretjo brigado, ki je nosila ime Staneta Semiča – Dakija, pa so nastanili v prostorih črnomaljske gimnazije.
Dopoldanski čas je bil predviden za fizično delo. Brigadirji so sodelovali pri očiščevalnih delih, odstranjevali so ruševine porušenih mostov, ki jih je nato obnovilo podjetje Gradis, ravnali skrivljene tirnice in pripravljali teren za polaganje železniških pragov in tirnic. Popoldanski in večerni čas pa je bil poleg razvedrila namenjen raznovrstnemu kulturnemu in prosvetnemu delu. Prirejali so številne kulturne dogodke, gledališke igre tudi za prebivalce okoliških vasi, pripravljali stenčase, poslušali razna politična predavanja, se udeleževali športnih vaj in podobno. V brigadi je bila na voljo tudi manjša knjižnica. O dogajanju v brigadi in opravljenih delih je poročal sektorski časopis, ki je hkrati s pesmimi, skeči in igrami bodril delovnega duha brigadirjev.
Večina brigadirjev je bila iz vrst dijakov in delavcev, drugih zaposlitvenih struktur prebivalstva je bilo manj. Večina udeležencev je bila stara od 14 do 19 let, nekaj pa jih je bilo celo mlajših od 14 let. Žensk je bilo samo deset odstotkov manj kot moških. Mnogi so bili neizkušeni, prešibki in nevajeni dela. Nastanitvene razmere so bile zelo skromne in hrana pomanjkljiva. Med brigadirji je večkrat prihajalo do nesoglasij. Poleg tega je mladinsko vodstvo dajalo prednost večjim državnim akcijam (npr. obnova proge Brčko Banovići), zato so bile življenjske in delovne razmere na takih republiških akcijah precej slabše. Organizacija se je sčasoma izboljšala, kar je pozitivno vplivalo na delovno učinkovitost mladine. Tudi zaradi mladostne zagnanosti so zlahka presegli določene delovne norme.
Zaradi temeljnih značilnosti mladinskih delovnih brigad, kot sta prostovoljnost in solidarnost, so se kasneje mnogi poletnih mesecev leta 1946 spominjali z veliko naklonjenostjo. Ena teh je tudi upokojena novinarka Dolenjskega lista Ria Bačer, ki je ta čas opisala v poglavju Brigada namesto počitnic v knjigi Novomeške zgodbe.