Prepisovalec je imel za osnovo eno od starejših kopij. Vrnil se je k zapisu narečne besede za govor po vlogah, v katerem pa zapis govorjenega jezika oz. narečja ni enoten. Vseeno lahko izluščimo glasoslovne posebnosti jezika takratnega časa. Tako npr. zapiše druč ali dreč, namesto polglasnikom drǝč ali apostrofom dr’č.
Zapisovalec je prepoznal koroška dvoglasnika (iǝ za e in uǝ za o) in ju skušal zapisati, vendar po svoje, npr. reč → rieč namesto riǝč; vem → vim namesto viǝm; to → štu namesto štuǝ; noč → nuč namesto nuǝč, pobi → podjunsko poabi namesto puǝbi. V govoru oseb je dosledno upoštevano švapanje (izgovor w pred sprednjimi in zadnjimi samoglasniki), zapisano pa je z v, npr. lahko → vahko; plačati → pvačati, žlahta → žvahta, laže → važe, lušnih → vušnih, za- služi → zasvuži, odloču → odvoču, žaluje → žavuje, glad → gvad ipd. In še nekaj drugih zanimivih posebnosti našega narečja iz objavljenega besedila:
štekanje (tukaj → štò, tak/takšen → štak, to → štuǝ);
posebnost glasov dn, ki se v našem narečju spremenijo v gn (denar → gnar);
sklop lj v j (velja → vela);
proteza j (dosti → dojsti, beži → bejži);
krajšanje besed (hočejo → očjo, nikakor ne more → kne more, danes → nàs);
spremembe in izpuščanje glasov (oče → àče, žejen → žajn, teden → kedn);
sklop šč (kuščar → kušar).
Od naglasnih posebnosti naj omenim le premični naglas iz prvega na drugi zlog (se boste žénili → se bote ženíli).
Zanimiva je oblikoslovna posebnost v zvezi z rabo starejšega predloga raz namesto s, pri čemer se spremeni tudi sklon samostalnika iz rodilnika v tožilnik (s sejma hodim → raz sejm hodim, z voza stopim → raz voz stopim) ali tvorba zanikanega glagola (ne bi ga hotela → bi ga notva). V besedilu najdemo še koroške poseb- nosti v sklanjanju, npr. v mestniku množine moškega spola (v letih
- v leteh). Tudi pridevniška končnica –ega preide v –iga (drugega
- drugiga). V tvorbi glagola najdemo germanizme, npr. poči → von pokne.
Od skladenjskih posebnosti naj omenimo le po nemškem zgledu pogost glagol na koncu povedi ali stavka, npr. Je še nimam. Kaj bo stari rekel?
V seznamu besed in stalnih besednih zvez, ki jih imamo za koroške, so močno zastopane prevzete besede iz nemščine. So dokaz našega obstoja v tem prostoru in naše zgodovine – vedno v jezikovnem boju z našimi sosedi in prevzemanju jezika gospodarja. Več besed iz seznama ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika oznako pogovorno ali nižje pogovorno. Najde se tudi kakšna slabšalna, nizka, starinska, zastarela in ekspresivna. Ob teh besedah v seznamu besed stojijo ustrezni kvalifikatorji iz SSKJ, npr. fájmoštǝr in gruntati pogovorno (pog.), glihati se in krôf za nižje pog., vamp za nizko, lump za slabšalno (slabš.), pobarat za starinsko (star.), valcer za zastarelo (zastar.) in nabrisati se za ekspresivno, čustveno zaznamovano (ekspr.).
Pravih narečnih besed, kot so npr. clajsi, tantra in ibǝržni, je v besedilu bolj malo, kljub nedoslednemu zapisu v našem besedilu pa so močno prepoznavne glasoslovne posebnosti koroškega narečja. Zato so v seznamu tudi glasovno močno preoblikovane besede, ki mogoče rabijo razlago.
Stalne besedne zveze so (glede na besedje) razvrščene na besede slovanskega izvora in prevzete iz nemščine. Vse pa so naše in izražajo domiseln jezik ter so polne narečne melodije (ki je danes v hotuljskem govoru žal vedno redkeje slišimo). Npr. protipomenski zvezi biti zaki proti biti v ausšusu, ki ju lahko razumemo/uporabimo kot humorno ali slabšalno pripombo. Med njimi je tudi nekaj psovk in kletvica.
Izbira jezika (poleg camarja) izrazito zaznamuje dva stranska literarna lika, ki ne smeta manjkati na poroki na vasi; to sta vaška klepetulja in na družbeni lestvici najnižji Stebrov Grega (starec, ki živi na občinske stroške, berač). Ves čas sta v sporu in iz njunih ust prihajajo najnižje besede, psovke, npr. vamp in mrha spojana. Tudi sicer so klepetulji namenjene grde besedne zveze, npr. iz ust hlapcev Tak ti migle jezik ko pa pǝsu rep in … menda si pa le zavohava da te je pas druč prinesu. Vaška klepetulja pa ni le tarča posmeha hlapcev, ki sta na družbeni lestvici višja od nje, ampak je tudi vir vraž oz. se, razen prve v seznamu vraž, navezujejo nanjo.
Na jezik, ki globoko korenini v slovstveni folklori, kaže nekaj izpisanih metafor, npr.:
Jaz bi ga notva, pa če bi zvati cekini leteli od njega. Saj si se že gvišno zrajtau, če nisi na možganih sedo.
Bo že še počakau, se ni bat, da bi se mu prej krof posušu. Ne suče kvabuka pred sabo, kadar pride u kak urad.
Preklemano je tažko, ko bi biu sam svinc nǝtra.
Holt na, pa fejst nabašta balo, da bojo koliǝse škripale, da se spvača vozit, pa da se bo vidvo na Danijelovi dlani.
Na njeni glavi sveti beli krenček poštenosti in nedoužnosti.
Me je svanca umoriva, me toča pobiva, oh zdaj sm pa taka, ko na vedva kopriva.
Določena mesta v igri razkrivajo avtorja, Ivana Kuharja, kot humornega pisca (Ob snubitvi se botra šalita in celo norčujeta iz nevestinega očeta, da bi ga omehčala. Ali v primeru: Danijel: Tak mi je nekak svabo. Jesenik: Saj vemo, da ti je lahko, tebi, ko se tak bojiš za gnar …) Skozi humor si v igri povejo veliko resnice, hkrati pa ti deli najbolj odkrivajo način sporazumevanja ljudi, njihov značaj in družbeni položaj, npr. že kar agresiven nastop župana, ko prepričuje Danijeva, naj upošteva hčerkino izbiro ženina: … zato jo ne boš prodajov za gnar? Kod pa mi zadružnega bika!
