»Mavrel je vedno nekaj tuhtal, kaj bo spesnil in kaj napisal … Če ni imel papirja, ko se je kaj pametnega spomnil, je zagodrnjal: ‘Grem domo zašribat.’« Tako je v spominih na Blaža Mavrela napisal Milan Volker, njegov nekdanji sosed, p. d. Reberníkov. V zborniku je zbranih še več zapisov, izsek pa objavljamo v nadaljevanju.
Spomini na strica
Bil je preprost, osamljen, skromen, bogat po srcu. Kot otrok sem mu šel večkrat pomagat pri spravljanju žita ali kaj drugega. Rad sem ga opazoval pri delu, vsega zatopljenega v svoje misli, nekaj si je mrmral, kdaj pa kdaj vzel pisalo in papir in si zapisal. Svinčnik in papir je imel vedno pri sebi. Tedaj še nisem vedel, kaj vse to pomeni, šele pozneje sem izvedel za njegovo pesniško nadarjenost in spoznal, kaj so pomenila njegova zamišljena mrmranja in zapisi na papir.
Že hudo bolan je bil v domu starejših v Slovenskih Konjicah. Z ženo sva ga šla obiskat, tako vesel je bil obiska, da je hotel kar z nama domov. Željo smo mu izpolnili in ga vzeli k nam na Strojno na Žirovnikovo. Na žalost je po nekaj dneh umrl, a umrl je doma med svojimi in pred smrtjo je le videl svoje strojanske hribe. Ko ga je pripeljal rešilec na Strojno, je med potjo nad Šopkovo domačijo prosil šoferja, naj obstoji in mu pomaga iz avtomobila. Sedel je na rob ceste: »Naj si še enkrat ogledam mojo ljubo Strojno.« Dolgo časa je strmel proti cerkvi, v očeh so bile solze, ne vemo, ali od žalosti ali od veselja, a lahko je videl Strojno.
Nečak Luka Mavrel, p. d. Žirovnik s Strojne
Taki so pač bili časi
Dvaindvajset let sem bila Pvožlova soseda, pri Žirovniku se je reklo pri nas. Prvi spomini na Blaža mi sežejo od četrtega leta dalje, stanoval je v leseni bajti na samoti na Stonkni. Ni bil poročen, vrsto let je živel sam. /…/
Obut je bil v črne gumijaste škornje, zmerom je bil v isti obleki, na glavi je imel klobuk s povešenimi in dol obrnjenimi krajci in zgoraj na okroglo naštiman, da se dež ni ujel v gube, klobuk je tako trajal dlje. Doma je nosil pošivano obleko, flika pri fliki. Tako pošivan ni bil samo on, tudi drugi so bili revni in zato ni bilo nič čudnega, če je Pvožl, kot smo mu po domače rekli, bil tak tudi potem, ko mu tega ne bi bilo treba. Taki so pač bili časi. Hodil je k sosedom, da je dol poslužil usluge, ki so mu jih naredili. /…/
Enkrat je Blaž menda šel na Brezje kar peš čez planine, s seboj je nesel steklenico mleka in nekaj kruha. Kruh je pekel sam v štedilniku na drva, saj elektrike ni bilo, enkrat mi ga je dal poskusit in bil je kar dober. Od žita je sejal samo rž, sam jo je požel, sam jo je oštrajfal ter nesel v Smrečnikov mlin in tako zmlel, da so bili v moki tudi otrobi. Imel je kravo, da je bilo mleko pri hiši, drugih živali se ne spomnim. S sestro sta kuhala vsak zase, vsak na svojem štedilniku. Vsak na svojem koncu sta imela sta veliko škatel vseh vrst, kaj je bilo v njih, ne vem. Seveda ni bilo omar, kot jih imamo danes. Ob jesenskih večerih, ko je bilo veliko dela, je bil večkrat z nami v družbi, ko smo klopfali sončnice, spravljali repo, jo sparizali (ločili zel repe od ploda). Bilo je veselo, kako smo se Blažu nasmejali, večkrat je povedal kaj smešnega, čeprav ni rad hodil v družbo, a ko je prišel, je bilo veselo.
Milka Štavdeker, Strojna
Kako sem spoznal Blaža Mavrela – Pvožlna, strojanskega pesnika
Videl sem ga že pred vojno, ko je za večje praznike prišel k maši v Šentanel in ni z nikomer spregovoril.
Ko je ob koncu leta 1944 policija pobila in sežgala pri Rakitniku vso družino, so bili prestrašeni tudi naši najboljši prijatelji kmetje in nas prosili, naj se njihovim domovom ne približujemo. Zato smo se umikali vse globlje v nam neznane gozdove in se pozno v noč ustavili pri bajti, kjer je živel Pvožl sam.
Pvožl se ni ukvarjal s politiko, pisal je pesmi o domovini, čeprav je imel le nedokončano osnovno šolo. Vedel je, da se tod gibljejo oboroženi fantje in dekleta, partizani, ki niso bili v oboroženih enotah, temveč terenci, kot so nas imenovali, večinoma mladina kot kurirji, obveščevalci in agitpropovci. Pvožl nas je sprejel kot svoje otroke in nam ponudil hrano in spanje v svoji bajti. Bili smo lačni, saj so se nas kmetje izogibali, ker so bili prestrašeni zaradi pokola pri Rakitniku.
Pvožl je kuhal sam. Ko sem pogledal v velik lonec, kjer je kuhal vse jedi, a lonca nikoli ni pomil, sem ga opozoril, naj po vsaki kuhi posodo pomije, pa mi je odgovoril, da ne bo hrane metal stran, ker ostane užitna po vsaki kuhi.
Ponudil je, da nam prebere nekaj svojih pesmi, na katere je bil ponosen, vendar brez uspeha, saj so partizani po okusni večerji zaspali.
Ves naslednji dan smo ostali pri njem in zvečer smo se siti odpravili v neznani pragozd.
Mitja Šipek
Zvesti bralec Blaž Mavrel
Blaž Mavrel, koroški bukovnik, ustvarjalec – ljudski pesnik, si je dolga leta izposojal knjige v Študijski knjižnici v Gradu na Ravnah na Koroškem, kjer sem bila knjižničarka (danes Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika).
Že zgodaj zjutraj se je z nahrbtnikom s Strojne odpravil na večurno pot, ki ga je vodila v Šentanel in po Šentanelski reki skozi Prevalje na Ravne v knjižnico. Vselej je imel s seboj seznam knjig, ki bi si jih rad izposodil. Pred zimo, ko ne bo mogel na dolgo pot, je bil seznam daljši. Bil je skromno oblečen, v ponošenem suknjiču ali sivi volneni jopi in starim klobukom. Redkobeseden in bolj vase zaprt je skrbno zlagal knjige v nahrbtnik, si ga oprtal in se podal na dolgo pot nazaj v svojo bajto v gozdno samoto visoko nad Strojno. Včasih mi je izročil kakšno svojo pesem ali zapis za knjižnico ali pa se je oglasil še pri ravnatelju knjižnice dr. Francu Sušniku.
Bil je bralec slovenskih pesnikov in pisateljev: Linharta, Prešerna, Jurčiča, Cankarja, Gregorčiča, Murna, Ketteja, Župančiča, Meška, Rebule, Zajca, Koviča … Bral je klasike svetovne književnosti: Shakespeara, Goetheja, Schillerja, Tolstoja, Dostojevskega, Puškina, Solženicina … Knjige je prebiral po delu dolgo v noč ob leščerbi, petrolejki in svečah in če je delo dopuščalo, je bral na soncu pred bajto.
Le dve leti je hodil v ponemčevalno »tunelsko« šolo na Holmcu. Brati se je naučil iz knjig Mohorjeve družbe. Pred drugo svetovno voljno si je izposojal Ljubljanski zvon, Dom in svet, Mladiko … pri učitelju Mihaelu Milošu Svanjaku v strojnski šoli. Iz poročil, ocen in »pomenkov«, ki jih je skrbno prebiral, si je delal zapiske, se učil in si širil obzorje. Po vojni pa je bil reden gost v ravenski knjižnici. Kljub svoji samotni odmaknjenosti je bil vedno v stiku z literaturo. Branje ga je spodbudilo, da je tudi sam začel pesniti in rime vezati v verze. Lotil se je tudi prevajanja iz nemščine.
Navdih za literarno ustvarjanje so mu vlili Strojanci in preprosto življenje. Živel je skromno in se preživljal s tem, kar je pridelal.
Ob prebiranju knjig, razmišljanj in ustvarjanju je potoval po čudovitem svetu literature. Blaž Mavrel je verjetno zadnji koroški bukovnik, naslednik Rožana Mehe Andreaša, Podjunčana Frana Ledra Lesičjaka in največjega Andreja Schusterja Drabosnjaka s Kostanj nad Vrbskim jezerom.
Marija Suhodolčan Dolenc, nekdanja knjižničarka in soavtorica zbornika o Blažu Mavrelu