Sprva je Novo mesto z Ljubljano povezovalo troje parov vlakov. Iz novomeškega kolodvora je vlak odpeljal zgodaj zjutraj, dopoldan in proti večeru. Razdaljo med Novim mestom in Ljubljano je vlak premagal v dobrih treh urah in pol. Potniki so morali v Grosuplju prestopiti na vlak iz Kočevja, kar je v Novem mestu povzročalo precejšnje negodovanje.
Delniška družba dolenjskih železnic je za začetek obratovanja tako kočevskega in dolenjskega kraka proge kupila deset lokomotiv za tovorne vleke. Od tega osem že uveljavljenih modelov, ki so jih v Avstriji od leta 1888 do konca 19. stoletja izdelali kar 153. Parna lokomotiva kkStB 56 je lahko s hitrostjo 50 km/h po ravnini vlekla tudi do tisoč ton vleke. Dve lokomotivi sta bili novejšega tipa in seveda še malce močnejši. Poleg lokomotiv so nabavili štiri potniške vagone z oddelkoma prvega po 12 in drugega razreda po 16 sedežev. Šest vagonov z drugim in tretjim razredom in 16 vagonov za tretji razred s po 48 sedeži. Kupili so dva vagona za prtljago, šest poštnih, 13 zaprtih in 88 odprtih tovornih vagonov. Vozni park je imel še vagon s cisterno za vodo, 14 progovnih vozičkov, dve drezini ter snežni plug. Za vzdrževanje vseh teh tirnih vozil ter opremljanje lokomotiv je skrbela šišenska kurilnica državne železnice v Ljubljani.
Prvi redni vlak je iz novomeške železniške postaje odpeljal 1. junija leta 1894. Na vlaku je bilo pet uslužbencev: vlakovodja, strojevodja, kurjač in dva sprevodnika. Poleg službenega vagona so bili v kompoziciji še štirje potniški vagoni tretjega razreda. Železniški vozovi so imel razsvetljavo na olje. Vsi vagoni niso imeli stranišča.
Že pred otvoritvijo dolenjske proge je bilo dogovorjeno, da bodo zaposlovali domačine. Usposobljeni uslužbenci dolenjskih železnic so morali obvladati tako slovenski kot nemški jezik. V prvem letu obratovanja proge so avstrijske državne železnice na kolodvoru zaposlile osem oseb. Tri iz novomeškega okraja, dva iz krškega in litijskega ter enega iz radovljiškega. Železniško postajo Novo mesto sta v letu 1895 vodila Rudolf Zheleny in Jožef Hočevar. Za službno mesto postajenačelnika sta za leto 1896 navedena Johan Mitterwurzer in Rudolf Hofmann. Delovno mesto je leta 1908 prevzel Fridrich Kiepach. Bivši c. kr. oficir v glasilu slovenskih železniških uslužbencev ni bil ravno dobro zapisan. »Kajti še noben načelnik pred njim ni tako skrbno gledal na to, kako prihrani železniški upravi kaj takega, kar bi sicer prišlo lehko ubogemu delavcu prav.« Delovno mesto je opravljal vsaj še do prve svetovne vojne.
Oglejmo si še zanimivo vrednostno razmerje. Najcenejša vozovnica za zgoraj omenjeno premagano pot je znašala krono in osem vinarjev. Nekvalificirani delavec je denimo na novomeškem kolodvoru leta 1909 zaslužil 2,60 krone na dan. Ravnateljstvo državnih železnic v Trstu je za službo snaženja kolodvorskih prostorov namenila 120 kron mesečno, čuvaj železniške postaje pa je za 20 noči straže prejel dobrih 50 kron. Kočijaži so recimo v poletnem času od kolodvora do mesta računali 60 krajcarjev za največ štiri osebe, za večje število potnikov so zahtevali 80 krajcarjev. Pozimi so bile cene za spoznanje dražje. Pri tem velja omeniti, da je bila vrednost goldinarja oz. pol manj vredne krone do prve svetovne vojne dokaj stabilna, in da se cene storitev in blaga niso občutno spreminjale.
