Poleg že zgoraj na samem kolodvoru omenjenega bifeja je bilo v bližini postaje precej živahno. Že čez cesto na kolodvorski ulici 2 so odprli gostilno Perko s prenočišči. Leta 1910 je Jelenčevo posest skupaj z gostilno kupil Josip Windischer iz Kandije. V letu otvoritve železnice je pri železniških zapornicah na državni cesti odprl gostilno mizar Anton Šali. Najbolj znana in uspešna pa je bila primestna gostilna z vrtom in baliniščem na Ljubljanski cesti 33 (danes hišna številka 14). Hišo na križišču državne ceste in dovozne poti do kolodvora je leta 1894 kupil Anton Müller in v njej odprl gostilno. Prijetna promenada čez Marof je do gostišča vodila zlasti novomeško izbrano družbo. Prirejali so plese, na katerih je igral železniški ansambel in veselice z mestno godbo. V gostišču je prepeval železniški pevski zbor. Zaradi odlične prometne lege in bližine kolodvora so se v njej ustavljali tudi mnogi prehodni gostje.
Na seji mestnega sveta leta 1906 se je med drugim razpravljalo tudi o problemih dolenjske železnice. Slišati je bilo zahteve o povečanju skladišča na železniški postaji, saj je to zaradi vse večjih količin tovora postalo premajhno. Nadalje so bila izrečena opozorila glede netočnosti vlakov in zahteve po zvišanju potovalne hitrosti, ki je bila na dolenjski lokalni progi od 25 do 30 km na uro. Na kolodvoru je prihajalo tudi do neljubih dogodkov, ko so se morali potniki tretjega razreda voziti v živilskih vagonih, kar je seveda povzročalo njihovo precejšno jezo in ogorčenje.
Leta 1908 je na okrajnem glavarstvu v Novem mestu potekal komisijski pregled predvidene trase belokranjske železnice. Med občinskimi mestnimi svetniki in županom sosednje občine Šmihel–Stopiče Josipom Zurcem je na tem pregledu prišlo do ostrega besednega boja. Župan z desnega brega reke Krke je od komisije zahteval izgradnjo glavne železniške postaje v Kandiji. Nasprotno se je novomeški zastop zavzel za obstoječi kolodvor v Bršljinu in za izgradnjo potniškega postajališča na levem bregu reke, pred železniškim mostom, poleg živinskega sejmišča. Zahteve mestne uprave je v svoji prošnji podprlo tudi 62 novomeških obrtnikov in trgovcev. V peticiji so bili proti kandijskemu kolodvoru, češ da je na severni strani mesta 162 vasi, ki gravitirajo na obstoječo železniško postajo, kolodvor v Kandiji pa bi uporabljalo le 11 vasi.
Novomeščani so se torej odločno borili za prvenstvo svojega kolodvora, dopuščali le postajališče v Šmihelu in to utemeljevali z majhnim številom prebivalstva. Obstoječi kolodvor je vendarle ostal glavni, postavitev potniškega postajališča ob sejmišču je zaradi pomanjkanja prostora takrat odpadlo, Kandijcem pa so zgradili postajo Kandija.