Gospa Joža Žnidaršič, rojena 1944., živi v Cerknici skupaj z možem in sinovo družino. Do upokojitve, leta 1944, je bila zaposlena v tovarni pohištva Brest Cerknica, kjer je opravljala delo v računovodstvu. Pripovedovala nam je o tem, kako je dopustovala na morju v Brestovih prikolicah.
Na morje je preko sindikata hodila še kot neporočeno dekle, kasneje pa s svojo družino, možem in dvema otrokoma.
V začetku je dopustovala na otoku Krku in Crikvenici, v sobah, ki jih je Brest najemal pri zasebnikih, hrano pa so imeli v restavraciji, s katero je Brest sklenil dogovor. Eno leto so celo z letalom potovali do Splita in od tam z avtobusom do Makarske, kar je bil za tiste čase nadstandardni dopust.
Po poroki, z otroki, so raje letovali v prikolicah, ki so bile postavljene na Krku, Rabu, v Crikvenici, Selcah, Opatiji in krajih ob istrski obali. V začetku 70. let prejšnjega stoletja ni bilo veliko zanimanja za dopustovanje na morju, z izboljševanjem standarda pa je raslo tudi zanimanje za tovrstno dopustovanje.
V prvih mesecih leta so se delavci prijavili na razpis za letovanje in navedli željeni termin. Veljalo je pravilo, da imajo prednost letovanja v juliju in avgustu družine s šoloobveznimi otroki, ostali pa v predsezoni in posezoni, to je junija in septembra. Komisija je imela veliko dela, saj je večina želela letovati v času glavne sezone. Potrebno je bilo veliko dogovarjanja in spretnosti pri prepričevanju kandidatov. Veljalo je tudi pravilo, da če si lani dopustoval julija, boš letos avgusta in podobni dogovori, da niso ljudje dopustovali vsa leta v istem terminu. Ko so dobili napotnico s krajem in terminom letovanja, je bila zadeva dokončno urejena.
Vsako leto so delavci prejeli regres – sredstva namenjena dopustu. Večinoma je zadoščal za kritje najema prikolice. Lahko so se odločili za plačevanje po obrokih tekom leta.
Prva leta, ko je bila gospa Joža še samska, so dopustovali 10 dni, kasneje so termine skrajšali na 7 dni zato, da so omogočili dopustovanje večjemu številu družin. Kot je raslo zanimanje za letovanje, je rastlo tudi število prikolic v obmorskih krajih.
Pred začetkom sezone so iz krajev, kjer so bile prikolice pospravljene čez zimo, prepeljali prikolice v kampe, s katerimi je imel Brest sklenjene dogovore o koriščenju kapacitet. Delavci, ki so bili v tovarni zaposleni kot vzdrževalci, so prvomajske praznike preživeli tako, da so po kampih pripravili vse za začetek sezone. Med sezono je za popravila skrbelo osebje kampa, včasih pa je dopustnike obiskala delegacija tistih, ki so bili v podjetju zadolženi za letovanje in rekreacijo zaposlenih. O obiskih so potem poročali tudi v tovarniškem glasilu Brestov obzornik.
Prva leta je sindikat organiziral tudi skupni avtobusni prevoz na in z letovanja. Za tiste, ki so na morje potovali z avtobusom, so v Brestovem obzorniku objavili članek, v katerem so delavce obvestili o spremenjenem avtobusnem voznem redu in o zvišanju cen vozovnic. Članek vsebuje tudi točne postaje in odhode avtobusov proti morju. Potnike opozarja, da na avtobusih ni stojišč in naj si zato rezervirajo sedišča na avtobusni postaji v Ljubljani.[20]
Dopustniški dnevi so minevali v kopanju, sončenju, druženju. Otroci različnih družin so se družili med seboj, tkala so se nova prijateljstva tudi med njihovimi starši. Po končanem dopustu so jih še nekaj časa negovali, potem pa se vrnili na stare, delovne tirnice.
Kampi so ponujali tudi živo glasbo ob večerih, različne športe: mini golf, namizni tenis in podobno.
Gospa Žnidaršič je z družino v Brestovih prikolicah zadnjič dopustovala leta 1991. Spomini niso najlepši, saj je bil kamp Stelamaris strašljivo prazen, neurejen, čutiti je bilo vojno vzdušje na Hrvaškem. Po tem letu se je začela odprodaja prikolic in sindikalni turizem je zamrl.
[20] Brestov obzornik, Obvestilo tistim, ki bodo šli na dopust z avtobusom, leto III, št. 21, 30. 6. 1968, str. 8.