Del Brkinov, ki umira
V preteklosti je veliko ljudstev po božje častilo tudi živali. Če bi bili med njimi tudi naši predniki, bi bila najsvetejša slovenska žival koza. Po njej se imenuje mala množica vrhov, ledin in objektov, prav tako kar 36 slovenskih naselij in zaselkov. Med večjimi je bila svoj čas tudi vas Kozjane v severnem delu gričevnatih Brkinov. Je del občine Divača, predstavlja pa del brkinskega sveta, ki umira.
V času svojega največjega gospodarskega in demografskega poleta, leta 1937, so Kozjane štele 263 ljudi, danes pa premorejo le še 16 stalnih prebivalcev. Premalo, da bi lahko preprečevali propadanje. Še stoječe stavbe služijo pretežno za počitnikovanje, dobršen del vasi pa ždi v razvalinah z udrtimi strehami in zevajočimi stenami. Povsod robidovje in razraščajoči se bezeg. Celo starci, ki so nekoč posedali pred hišami in pripovedovali o Italiji in zadnji svetovni vojni, so izginili. Okoli vasi so venci nezoranih njiv, zaraščenih travnikov in sadnega drevja, ki se je spremenilo v gozd. Razvalin je tako vse več. Peščenjak iz katerega so grajene vaške hiše, ni preveč odporno gradivo. Čim mu popusti streha nad glavo, so mu tla ljubša od višine. Tako se je razsula tudi ena najstarejših vaških stavb, spomeniško zaščitena Tanjakova domačija z veliko črno kuhinjo in spalnico v prizidku, imenovanem »pod«, ki je na zunaj spominjal na tipično notranjsko kaščo. Kuhinja je bila nekaj posebnega, saj so bile na opečnatem ognjišču postavljene klopi, na katerih so se lahko domači greli. Leta 1955 je očarala slovenske etnologe in so se ji posebej posvetili. Slikovito stavbo iz flišnega kamna je leta 1812 zgradil Gregor Vatovec, vdovec s 5 otroci. Za gospodinjo je bila njegova 62-letna mati Marija. Leta 1828 se je gospodar ponovno poročil in pridelal še dva otroka. Prvorojena Jožefa se je kasneje poročila k Ivankovim in postala prva kozjanska podjetnica. Hiši je dodala prizidek za kuhanje žganja. Vaščani so prilagodili istrski izraz za klet konoba, in novo žganjarnico imenovali »kanova«. Jožefa je pokupila vso vaško proizvodnjo sliv in njeno žganje je v Trstu kmalu zaslovelo. Čeprav je bilo naraščaja veliko, drugih poslovnežev iz Vatovčevega rodu ni bilo. Z otroci je imel veliko dela zlasti Gregorjev dedič Matevž, ki se mu je v dveh zakonih rodilo kar 13 otrok. Hiša je bila za vse premajhna, zato so za spalnico uporabljali tudi senik. Zadnji stanovalki sta bili sestri Jožefa in Tona Vatovec, ki sta v pred letom 1990 umrli v sežanskem domu upokojencev. Leta 2008 je bilo skozi okenske rešetke ob ognjišču še videti oba stola, na katerih sta posedali, v kuhinji pa je bila še ohranjena dimnica z visečimi preklami za sušenje mesa. Sredina stavbe se je razen kletnega vhoda že posedla, od »poda« pa se je ohranila le še kulisa prednje stene. Sosedje Firmovi so jo malo pokrpali, da jim ruševine ne bi zatrpale prostora pred hišo
