V digitalni zbirki predstavljamo šentjakobsko cerkev v Ljubljani, ki je v manjši velikosti kot sedaj obstajala že v srednjem veku, po nekaterih navedbah v literaturi v 12. stoletju. Njen patron je apostol sv. Jakob starejši, zavetnik romarjev in popotnikov. Najprej so tu od devetdesetih let 15. stoletja do sredine 16. stoletja imeli samostan avguštinci, konec 16. stoletja pa so sem prišli jezuiti in dogradili cerkev ter ustanovili in postavili jezuitski kolegij. Cerkev in redovna hiša sta bili na novo sezidani med letoma 1613 in 1615. Cerkev uvrščamo med najpomembnejše baročne umetnostne in kulturne spomenike Ljubljane.
Poleg cerkve in kolegija so leta 1682 postavili Marijin steber, pri nastanku katerega je aktivno sodeloval polihistor Janez Vajkard Valvazor in ga tudi opisal v Slavi vojvodine Kranjske. Znameniti steber so potem večkrat popravljali in restavrirali. Nazadnje so ga na novo določen prostor postavili leta 1938 po Plečnikovih načrtih.
Lokacija in pomen cerkve
Mimo Mestnega in Starega trga pridemo na sedanji Levstikov trg, kjer se cerkev nahaja. Šentjakobski trg s cerkvijo je bil nekdaj del šentjakobskega okraja, najstarejšega dela srednjeveške Ljubljane. Med obema vojnama, v tridesetih letih, so pred cerkvijo imeli tržnico, vendar ni bila številno obiskana, saj so tako prodajalci kot kupci veliko raje prodajali in kupovali na Vodnikovem in Pogačarjevem trgu.
Cerkve se je ob južni strani dotikal jezuitski samostan (kolegij), ob strani proti Staremu trgu pa je stala jezuitska gimnazija, na katere mestu je tja do rušilnega potresa leta 1895 stalo redutno poslopje, potem pa je bila tu mestna dekliška ljudska šola. Sredi med obema stavbama in pred cerkvijo se je širil odprt prostor, imenovan akademski trg, v zgodnjem 17. stoletju verjetno brez kakšnega spomenika. Proti bregu Ljubljanice so stale pritlične meščanske hiše. Blizu jezuitskega kompleksa se je vila Rožna ulica, kjer je bilo tudi župnišče.
Šentjakobska cerkev je bila v 17. in 18. stoletju najbolj obiskano in najbolj živo svetišče v Ljubljani. Tedaj se je na tej lokaciji odvijalo bogato duhovno življenje, ki je napolnjevalo cerkev pa tudi kolegij in gimnazijo ob njej. Tu je bil nekoč pravi kulturni center Ljubljane in celotne Kranjske. Jezuitski moto Omnia ad maiorem Dei gloriam (Vse za večjo slavo Boga) se ni odražal samo v okrasju in liturgičnem bogastvu cerkve, temveč tudi v razgibani dejavnosti bratovščin, njihovih doživetih procesijah, glasbenem ustvarjanju. Jezuitska gimnazija s pravo gledališko dvorano je postala zibelka slovenskega teatra.
V tej zanimivi ljubljanski mestni cerkvi je v kapeli sv. Križa pokopan Valvazorjev vzornik in predhodnik, znameniti kranjski historiograf Janez Ludvik Schönleben (1618-1681).
Sv. Jakoba trg, pozneje Levstikov trg
Nekdanji šentjakobski, od leta 1952 pa Levstikov trg sklepa ohranjeno srednjeveško mesto in njegovo osrednjo arterijo Ciril-Metodov trg – Mestni trg – Stari trg. Nekdaj je na trgu stal že leta 1344 omenjeni dvor kostanjeviškega samostana, najbrž tisti, so ga pozneje iz Špitalskega predmestja priseljeni avguštinci uporabili za svoj samostan. Ob cerkvi so avguštinci ob koncu 15. stoletja pričeli z gradnjo, pozneje, v začetku 17. stoletja, pa so jezuiti dogradili samostan in v njem ustanovili prvo ljubljansko visoko šolo oziroma vzgojni zavod s šolo in internatom. Samostan je zavzemal skoraj ves prostor med začeljem hiš ob Rožni ulici, Gornjim trgom in Zvezdarsko ulico. Leta 1774 je samostan pogorel in ob cerkvi je nastal odprt prostor, ki so ga pozneje preuredili v trg. Del bivšega samostanskega stavbišča in semenišča je leta 1775 kupil Gabriel Gruber in dal postaviti poslopje za mehanične in hidravlične študije.
Današnjo podobo trga je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja ustvaril arhitekt Jože Plečnik. Uredil ga je kot eno od zaporedij na poti od Zoisove ceste do Ulice na Grad. Omejil ga je s kroglami iz umetnega kamna in ga obdal z drevoredom platan. Nanj je postavil nov vodnjak in prenovljeno Marijino znamenje. Med Šentjakobskim mostom in Levstikovim trgom je bila leta 1915 vzpostavljena zveza po ozki Trubarjevi ulici, sedaj del Zoisove ceste, ki je narekovala rušitev v kompleksu stavb ob Ljubljanici. V šestdesetih letih 20. stoletja so ob gradnji Karlovške ceste mimo Levstikovega trga prebili eno od hiš v Rožni ulici, ki so si v strnjemnem nizu sledile do Žabjaka.
Nekateri (umetnostno-)zgodovinski termini
Preden stopimo k svetišču, razjasnimo nekaj umetnostnozgodovinskih pojmov, ki jih bomo omenili v zbirki.
Prezbiterij je del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino. Tabernakelj je omarica, navadno na oltarju, v kateri so shranjene posvečene hostije. Empore so z ograjo ali loki ograjeni nadstropni prostori v cerkvi, kot galerija v cerkvi. Slopi so zidovi med dvema odprtinama, ki sta blizu druga drugi, na primer slop med oknoma. V arhitekturnem izrazoslovju so to navadno prosto stoječi navpični nosilni stavbni elementi, zlasti pravokotnega prereza. Štukature so okraski iz štuka na stropih in stenah. Štuk je zmes drobnega peska, apnenega mleka, mavca zlasti za izdelavo štukatur. Atika lahko pomeni zid nad pročeljem, da zakriva streho ali zgornji zaključni del oltarja, kjer lahko stoji kip. Rizalit je po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe. Kapitel je zgornji zaključni del stebra. Pilaster je iz stene nekoliko izstopajoč pas z bazo in kapitelom, z njim je lahko okrašeno pročelje neke stavbe.
Jezuiti so člani reda sv. Ignacija Loyola, za katerega je značilna trdna organizacija in zahteva po visoki versko-moralni izobrazbi. Red je ustanovil baskovski teolog Ignacij Loyola v prvi polovici 16. stoletja (1539). Kolegij je pomenil vzgojni zavod s šolo in internatom; kolegiji so bili zlasti cerkveni.
Lit., viri:
– Suhadolnik, J., Anžič, S.: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg : arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2003.
