Cerkev je zaradi zahtev prostora in pozicije orientirana od severa proti jugu. V tlorisu je skrajno preprosta: iz podolgovate kubične mase izstopa le zvonik. Fasada je minimalno členjena z nekaj lizenami in ločnim frizom. V severnem pročelju je polkrožen portal, nad njim pa rozeta. Pred obnovo fasade leta 2005 se je na vrhu pročelja še videla naslikana ura. Cerkev ima velika, polkrožno zaključena okna. Na južni fasadi je naslikana sončna ura. Zvonik ima v najvišjem nadstropju bifore, pokrit pa je s kupolasto streho.
Cerkveni prostor je dvoranski. Široka, banjasto obokana ladja ima ob straneh zelo plitke in visoke stranske kapele, ki se z ladjo združujejo v en prostor. Zidovi med kapelami delujejo kot nekakšni notranji oporniki. Vogali so spremenjeni v služnike za okrogla rebra, ki se vzpenjajo do oboka, kjer se združijo v imitacijo sosvodnic nad stranskimi kapelami. Prezbiterij in ladjo ločuje precej neopazen polkrožen slavolok. Prezbiterij v širini ladje je križno-rebrasto obokan. Na obeh straneh ima v pritličju zakristijo s tremi arkadnimi vhodi, nad njo pa odprto galerijo. Na severnem koncu ladje je velik pevski kor, pod njim pa sta v vzhodnem in zahodnem vogalu dva prostora – eden je spremenjen v stopnišče, v drugem pa je bila včasih krstna kapela.
Cerkvena notranjščina je v celoti poslikana. V spodnjem delu so stene okrašene le z imitacijo kamnitih zidakov, zgornji del sten in obok pa sta poslikana z dekorativnimi bordurami in rastlinskimi prepleti. Figuralika je prisotna le na steni prezbiterija, kjer je upodobljena Sveta Trojica z angelskim zborom, in v medaljonih na oboku: v vsaki ladijski ‘sosvodnici’ je medaljon s podobo zavetnika ene od podružničnih cerkva (vključeni sta tudi zdaj nekdanji podružnici v Zgornjih in Spodnjih Pirničah), na steni nad okni so angeli z različnimi atributi, na oboku prezbiterija pa štirje evangelisti.
Cerkev v Smledniku je ena najzgodnejših historističnih cerkva pri nas. Njena opredelitev za neoromansko ni najbolj točna, saj predvsem v notranjščini ne posnema tipične romanske členitve prostora. Umetnostni zgodovinar dr. Franci Lazarini jo umešča v zgodnjo dobo dunajskega (romantičnega) historizma, ki stremi za precej kubično, nečlenjeno zunanjščino in prostorno notranjščino z veliko slikarske površine. Kot taka njena arhitektura na Kranjskem slogovno predstavlja precejšnjo posebnost, saj je večina historističnih cerkva pri nas nastala šele ob prelomu stoletja in zato kažejo slogovno drugačne značilnosti.
Takrat novograjena cerkev sv. Urha v Smledniku je bila v drugi polovici 19. stoletja tudi na novo opremljena. Zaradi sponzorstva družine Lazarini (Franca Ksavra barona Lazarini in Ane Marije baronice Lazarini) je v njej mogoče najti nekaj zelo kvalitetnih izdelkov.
Na prvem mestu je velik glavni oltar s sliko dunajskega slikarja Leopolda Kupelwieserja, narejeno leta 1847. Na sliki je sv. Urh, ki moli pred Marijo z Jezusom na prestolu, ob njem pa sta angel in mož, ki drži njegov atribut – ribo. Leopold Kupelwieser (1796–1862) je bil eden vodilnih avstrijskih slikarjev sredine 19. stoletja in je bil vključen v najvišje kulturne kroge takratne dunajske družbe, v katerih se je svoj čas gotovo gibala tudi baronica Lazarini. Prijateljeval je s skladateljem Franzem Schubertom in drugo kulturno elito. Na tem mestu naj omenimo prisrčno podrobnost iz življenja slikarja smleške oltarne slike. Ko se je Kupelwieser leta 1826 poročil, je Schubert prav za to priložnost sestavil in zaigral kratek valček. Čez leta ga je zapisal Richard Strauss in danes nosi ime Kupelwieser Waltz. Kupelwieser se je kasneje v svoji karieri ukvarjal predvsem s produkcijo oltarnih slik in fresk. Oltarno sliko za Smlednik je naslikal pri svojih petdesetih letih. Cerkvi sta jo baron in baronica Lazarini podarila.
Nastavek za veliko oltarno sliko je leta 1849 po načrtih slikarja Kupelwieserja izdelal Matija Tomc iz Šentvida nad Ljubljano. Forma oltarnega nastavka skoraj popolnoma natančno posnema Marijin prestol v centru slike. Ob straneh oltarja sta monumentalna kipa sv. Petra in sv. Pavla. Na menzi so zlat tabernakelj in dva lesena klečeča angela. Tabernakelj bi lahko delno izviral še iz stare cerkve, vendar je bil leta 1889 prenovljen, predelan in povečan v delavnici Leopolda Tratnika.
Oltarja v prvih dveh stranskih kapelah sta posvečena sv. Frančišku Ksaveriju (levi) in sv. Ani (desni). Oblikovana sta v neoromanskem slogu in verjetno izvirata iz časa okrog 1860, ko sta nastali tudi oltarni sliki. Lesena oltarja imata trikoten zaključek z ločnim frizom s pozlačenim krogovičjem. Avtor slik je Josef Tunner, cerkvi pa ju je podarila Ana Marija baronica Lazarini. Patrocinija oltarjev se načeloma povezuje z imeni baronice in njenega takrat pokojnega moža Franca Ksaverja barona Lazarini, vendar pa je bila v Smledniku že leta 1732 ustanovljena bratovščina sv. Frančiška Ksaverija, ki je leta 1739 dobila tudi pravico do oltarja, tako da je bil patrocinij očitno prisoten tudi že prej.
Oltarja v drugih dveh stranskih kapelah sta nekoliko starejša. Verjetno nista starejša od cerkve, spadati pa morata že v čas njene posvetitve, tako kot glavni oltar. Avtor celotnih oltarjev bi bil lahko Ivan Šubic (1830–1898) iz Škofje Loke, ki je sicer avtor večine oltarnih slik. Oba oltarja imata enak nastavek z dvema stebroma s korintskima kapiteloma in segmentnim čelom. V sredini je slika. Levo in desno sta pilastra in podstavka s kipoma. Na vrhu nastavka je atika s trikotnim čelom, ki jo podpirata dve voluti. V atiki je še ena manjša okrogla slika. Levi oltar je posvečen Srcu Jezusovemu (slika podpisana I. Božič 1916), v atiki pa je slika sv. Antona Padovanskega (podpisan I. Shubiz Malar). Dve plastiki na oltarju sta sv. Frančišek Ksaverij in diakon brez atributov, morda prav tako delo Šubičeve delavnice. Desni oltar je posvečen sv. Štefanu in ima podpisano sliko Ivana Šubica iz leta 1852 ter v atiki sliko sv. Martina, ki je prav tako Šubičevo delo. Dve plastiki na oltarju sta sv. Jožef z Jezusom in duhovnik brez atributov. Sta delo iste delavnice kot plastiki z levega oltarja. Na menzi obeh oltarjev stojita tudi sliki sv. Jožefa z Jezusom in Marije z Jezusom, ki sta podpisani P: 1877. Njun avtor je morda dunajski slikar Josef Plank, ki je večkrat sodeloval z rodbino Lazarini.
Peti stranski oltar, ki stoji v kapeli nasproti stranskega vhoda, je posvečen Lurški Materi Božji in je oblikovan kot skalnata niša, vdelana v cerkveno steno. Postavljen je bil leta 1888 in je ena prvih upodobitev Lurške Marije na Slovenskem. Pod skalno nišo je nad oltarno menzo predela s tremi slikami, od katerih sta obe stranski verjetno delo Matije Koželja (1842–1917) iz leta 1901. Prikazujeta nadangela Gabriela in Rafaela. V sredini je reprodukcija italijanske slike iz leta 1643, ki prikazuje Rožnovensko Mater Božjo in se nahaja v Rimu.
V cerkveni ladji je obešenih še štirinajst slik križevega pota, ki so kopije priljubljene upodobitve z Dunaja in se pojavljajo v mnogih cerkvah. Kopije v Smledniku so po mnenju Lazarinija po vsej verjetnosti med najstarejšimi kopijami tega križevega pota na Slovenskem. V cerkev so bile slavnostno prinešene v nedeljo, 15. marca 1863.
Pod pevskim korom na steni visita tudi dve večji sliki. Ena od njih je delo Ivana Franketa iz leta 1883 in prikazuje Brezmadežno. Ta slika je bila narejena prav posebej za šmarnično bogoslužje in so jo maja, kot je bila marsikje navada, obešali na glavni oltar.
Med predmeti, ki so od same stavbe starejši, v cerkvi najdemo še baročni krstilni kamen iz leta 1745. V tlak za oltarjem je vdelan tudi nagrobnik župnika Mateja Podgorška iz leta 1736, nagrobnik Baltazarja Isaisnerja iz istega leta pa je vzidan v tlak nekdanje krstilnice.
Cerkev hrani še nekaj druge opreme, ki ni vedno razstavljena. V velikonočnem času je pred oltarjem Lurške Matere Božje razstavljen velik slikan kulisno zasnovan božji grob, delo Valentina Šubica iz leta 1890, pred tem pa je v postnem času v prezbiterij postavljen tudi lesen kip trpečega Kristusa (t.i. tip Ecce Homo), ki je precej starejši od cerkve.