Slovensko ozemlje je bilo v cerkvenoupravnem pogledu po letu 811 razdeljeno med salzburško nadškofijo in oglejski patriarhat. K oglejskemu patriarhatu je spadalo tudi ozemlje Slovenskih Konjic z okolico.
Iz zelo oddaljenih središč Ogleja in Salzburga je bilo zelo težko duhovno obvladovati tako razsežne pokrajine, zato je bilo ozemlje oglejskega patriarhata in salzburške nadškofije v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovali arhidiakonati. Ozemlje Konjic in okolice je spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu. Konjiška nadžupnija je od leta 1789, ko so se preuredile škofijske meje, spadala pod lavantinsko škofijo.
Konjiška župnija se prvič omenja v listini oglejskega patriarha Peregrina leta 1146, ki omenja desetino v tej župniji (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz … concessit). V 13. stoletju je bila pražupnija še enotna, v srednjem veku pa so se iz nje začele izločati samostojne dušnopastirske postojanke. Na vzhodu je konjiška pražupnija mejila na slivniško. Vzhodna meja je tekla od območja nad Tremi kralji na Pohorju, med Tinjami in Čadramom do potoka Ložnice, nato pa med cerkvijo sv. Egidija v Kočnem in Laporjem do Boča. Južna meja konjiške pražupnije pa je potekala po razvodju Dravinje proti zahodu čez Tolsti Vrh, Boč, Dolgo Goro in je mejila na župnijo sv. Križa pri Rogaški Slatini nekako od Poljčanskega potoka in na župnijo Ponikvo do ceste, ki pelje iz Dramelj v kartuzijo, na zahodu pa je mejila na pražupnijo pri Novi Cerkvi. Zahodna meja je potekala med Frankolovim in Črešnjicami ter je tekla na grič sv. Križa, Golek in Bukovo goro ter ob Dravinji navzgor do izvira pod Roglo in do Lazin. Na severni strani pa je župnijska meja potekala od srede Lazin po vrhu Pohorja in do Javorskega vrha. Leta 1251 je konjiški župnik Peter (plebanus sancti Georii de Gonwiz) s studeniškim samostanom zamenjal dve cerkvi v Poljčanah (in Pölzach) in Laporju (in Lapriach) za samostanski cerkvi sv. Venčesla (sanctus Venceslaus) in Tinje (Tinach), s čimer se je spremenila meja konjiške pražupnije, kajti vzhodna meja je iz severovzhodne postala severnojužna.
Ker je bila župnija zelo velika (kar je razvidno tudi iz zgornjih podatkov), je konjiški župnik imel tudi pomočnike, ki jih je postavil v starejših in pomembnejših podružnicah. Ti pomočniki niso imeli določenega ozemlja in so župnijske pravice izvrševali le v tolikšnem obsegu, kot jim je ukazal župnik, npr. opravljali so nedeljsko božjo službo ali „sprevidenje” bolnikov. Že v srednjem veku so bile na ozemlju obsežne konjiške pražupnije ustanovljene nekatere samostojne dušnopastirske postojanke, ki so jih sprva upravljali duhovniki iz Konjic, pozneje pa so na teh dušnopastirskih postojankah bivali stalni vikarji. Konec srednjega veka sta na ozemlju konjiške župnije nastala vikariata v Črešnjicah (1402) in Tinju (1332) ter kaplanije v Zrečah, Čadramu in Ločah. Na Jamniku pa je bival stalni beneficiat. Zadnji iz rodbine Konjiških, Leopold, je tik pred smrtjo 24. 2. 1397 pri oltarju sv. Martina v Egidijevi cerkvi v Zrečah napravil ustanovo za večno luč in ji namenil travnik. Z dohodki od travnika so morali vzdrževati večno luč, za kar je skrbel tamkajšnji cerkovnik. Beneficiat, ki je bival na Jamniku, je moral pri omenjenem oltarju opravljati obrede, za nadzornika pa je bil imenovan žički konvent. V primeru zanemarjanja dolžnosti je smel žički samostan prejemati vse dohodke od zgoraj omenjenega travnika. Do konca srednjega veka je bilo v konjiški dekaniji postavljenih veliko novih cerkva, od katerih se je večina ohranila vse do današnjih dni, ohranjeni nista le cerkvi sv. Križa pri Konjicah in sv. Pankracija pri Jamniku. Pozneje so bile zgrajene še cerkev sv. Ane v Slovenskih Konjicah (konec 16. stoletja), cerkev Matere božje na Brinjevi gori pri Zrečah (1769), cerkev sv. Neže na hribu Golik pri Zrečah (1717) in nova čadramska cerkev sv. Janeza Krstnika (1899).
Konjiška pražupnija, ki je imela sedež v Konjicah v župnijski cerkvi sv. Jurija, je imela že pred letom 1251 več podružničnih cerkva: sv. Filip in sv. Jakob v Laporju, sv. Križ v Poljčanah, verjetno pa so takrat že obstajale tudi sv. Marjeta na Keblju, sv. Janez Krstnik v Čadramu in sv. Egidij v Zrečah. K dekaniji pa sta takrat spadala tudi kartuzijanski samostan v Žičah in ženski dominikanski samostan v Studenicah, ki sta si kot vsi samostani prizadevala, da bi postala eksemptna, tj. odvisna in pokorna le papežu. Šele v 17. in 18. stoletju so se razvili trajni vikariati oz. vikariatne župnije, pri katerih je imel konjiški nadžupnik do konca 18. stoletja pravico prezentacije. Tako so v tem času nastali vikariati oz. vikariatne župnije: Zreče (vikariat leta 1640, župnija 1756.), Loče (vikariat leta 1681, župnija 1756.), Prihova (župnija 1766.), Čadram (župnija 1756.), Tinje (župnija 1711.), Črešnjice (1732.). Vse druge župnije pa so nastale v času jožefinskih reform. Tako se je od zreške župnije odcepila župnija sv. Kunigunde na Gorenju (1788), iz čadramske župnija sv. Marjete na Keblju (1891), iz loške župniji sv. Jerneja v Jerneju (1891) in sv. Petra v Žičah (1789), iz tinjske župnija sv. Venčeslava v Ložnici (1891), iz črešnjiške pa se je leta 1782 odcepila župnija Janeza Krstnika v nekdanji žički kartuziji, ki je bila leta 1797 ukinjena. Šele leta 1808 je bila ustanovljena nova župnija pri cerkvi Marijinega obiskanja v Špitaliču.
Pravico odvetništva (ius advocatiae) nad konjiško župnijo so najprej imeli Konjiški, nato pa vsakokratni gospodje konjiške gospoščine. Odvetniki pa so imeli tudi pravico do nadzorstva nad cerkvenim premoženjem in so bili patroni konjiške župnije.
Leta 1173 se v Konjicah prvič omenja župnik Sighard (Sigardo plebano de Gonuiz et tunc decano), ki je opravljal tudi pomembno službo savinjskega arhidiakona. Naslov savinjskega arhidiakona oglejskega patriarhata je za njim imelo še šest konjiških župnikov. Naslov nadžupnika se je uveljavil od leta 1738 dalje in ga je nosilo štirinajst konjiških župnikov. Od leta 1910, ko je papež konjiško nadžupnijo povzdignil v arhidiakonijo, pa konjiški župniki nosijo naslov arhidiakon. Prvi konjiški arhidiakon je postal Franc Hrastelj, za njim Franc Tovornik.
Mnogi konjiški župniki so bili za svoj čas pomembni, saj so bili mnogi arhidiakoni, prošti, apostolski protonotarji, cesarski dvorni kaplani, kanoniki, dekani, redovni prelati, nekateri pa so postali celo škofje. Kar nekaj jih je izviralo tudi iz plemiških rodbin. Avguštin Stegenšek jih v svojem delu Konjiška dekanija od leta 1173 do 1902 poimensko omenja.