Zaradi prometa in prevozništva (furmanstva) pa tudi zaradi ljubljanskih izletnikov so že od 19. stoletja na črnuškem območju delovale znamenite gostilne, med njimi še danes znani Rogovilc, nekdaj Gameljčan, pri Ukač in pri Najnarju v Podborštu, pri Majerju in pri Šimnu, pri Murencu ter pri Janezu. S postopnim propadanjem furmanstva so v drugi polovici 19. stoletja že zaprli gostilno pri Majerju na Črnučah (poznejša Lukmanova graščina), ki je imela tudi prenočišča za furmane in hleve za konje. Tudi Šimnova gostilna je nudila napajališče za konje.
Med obema svetovnima vojnama sta delovali še gostilni pri Cundru in pri Kačarju. Naprej od Črnuč so delovale še: zelo stari gostilni Gostinčarjeva in Lenčkova v Klečah pri Dolu, Bašec v Soteski pri Šentjakobu, gostilne v Podgori in Zajelšah, v Vidmu in Dolu (Fližar, Levec), v Podgorici in Nadgorici in Dobravi (Brinovec). Večina teh gostiln je imela odprta vrata najdlje nekaj let po drugi svetovni vojni.
Ljubljančani so veliko hodili tudi k Bašcu v Sotesko pri Dolu in po odprtju leta 1906 v Gostinčarjevo gostilno v Klečah pri Dolu. Gostilni v Podgori in v Zajelšah sta bili odprti do prve svetovne vojne. V Vidmu je bila gostilna pri Jernač do prve svetovne vojne.
Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar v svojih spominih pripoveduje o Rogovilcu in Gameljčanu, kamor je rad zahajal njegov oče in z njim sin. Takole je opisal očetove poti:
»Moj oče je bil iz drugega kova. Mati je znala čitati in pisati; oče je bil obojemu nevešč. V Zlatem Polju v njegovi otroški dobi ni bilo šole. Kljubu temu je bil pa nenavadno prebrisan, zelo zgovoren in v družbi dovtipen. Zato je imel vsepovsod znancev in so ga ljudje radi klicali za pomočnika k raznim kupčijam. Ker je bilo posestvo majhno in nas je komaj za silo preživljalo, mu je na ta način pridobljeni zaslužek dobro došel. Poleg tega si je pridobival nova poznanstva, ki so mu mogla koristna biti … Oče je rad zahajal v gostilne, saj je v mnogih gostilnah kamniškega okraja bil kakor doma in v kamniškem in brdskem okraju ni bilo nobene, katere bi ne bil še videl od znotraj. Ob cesti v Ljubljano sta mu bili najpriljubljenejši gostilnici na Rogovili in pri Gameljčanu na Črnučah. Najpogosteje je obiskaval poslednje imenovano, ker je pri njej ostajalo vedno vse polno voznikov in je bilo v njej vselej najti veselo družbo. Kadarkoli me je peljal v Ljubljano in kadarkoli me je spremljal iz Ljubljane na počitnice domov, morala sva pri Gameljčanu ostati. Moja šolska izpričevala smatral je za “titulus bibendi”, kateremu se je tamkaj moralo zadostiti. To pa zato, da se je znancem mogel pohvaliti s svojim »študentom«. Ko sem končal četrti razred normalke, razkazoval je pivskim bratcem pri Gameljčanu knjige, ki sem jih za >premohe« dobil in bil je neznansko ponosen, ko so mu dejali, da ima res pridnega fanta. — »Vidiš, Boldinček,« pripomni eden iz družbe, »še novo mašo imate lahko enkrat pri hiši.« — Dasi mu je to navidezno laskalo, vendar je bil previden in skromen dovolj, da je odgovoril: »Kakor bo Božja volja.«
V zaselku Pečnik je v začetku 19. stoletja prenehala delovati gostilna pri Mostarju, ki je nastala v povezavi z brodarstvom. V Šentjakobu 47 že od začetka 19. stoletja deluje gostilna Pečnikar (pri Petrač). Po podatkih z njihove spletne strani gostišče vodi že sedma generacija Pečnikarjevih. Na kamnitem podboju je vklesana letnica 1877. Ivan in Anton Pečnikar sta bila župana. Pred 1877 je hiša imela slamnato streho. Tu so imeli pred vojno gostilno, vinsko trgovino in kmetijo.
V Podgorici so do druge svetovne vojne imeli tri gostilne: pri Svetlin (pri Brinovcu), pri Paternostru in od leta 1927 gostilno Marinšek. V Nadgorici sta delovali gostilni pri Mic in pri Gorjan.
Družbene razmere po zadnji vojni so povzročile propad večjega števila omenjenih gostiln, predvsem v bivšem kmečkem delu nekdanje občine Bežigrad. Nekatere so delovale še nekaj let po vojni, nekatere tudi dlje, vendar se je večina raje odločila za kmetovanje kakor za gostinstvo, saj je bila odločitev za slednje povezana z odvzemom zemlje. Po drugi svetovni vojni so gostilne delovale v okrilju Gostinskega podjetja Črnuče.
Publikacija o kulturni in naravni dediščini Črnuč ponuja nekatere podatke o nekdanjih gostilniških stavbah.
Na Črnučah so nekdaj hodili tudi v gostilno Žagar na Gameljski cesti 1. Hiša stoji ob brežnem oporniku starega mostu čez Savo. Zgrajena je bila leta 1869. Na kamnitem podboju glavnega vhoda je vklesan napis “Na zdravje – Slovencov”. Na vrtu raste velik divji kostanj, najvišji na Črnučah. Danes je tu kitajska restavracija.
Na Dunajski cesti 338 stoji Lukmanova graščina oziroma Lukmanov dvorec ali Mavričeva hiša. Objekt je star že več kot dvesto petdeset let. Prvotno se je imenovala pri Majerju, kjer so imeli gostilno s prenočišči. Na drugi strani ceste je stal mogočen hlev za do sto konj, a so ga leta 1937 porušili. V drugi polovici 19. stoletja, po zaprtju gostilne, je hišo kupil neki plemič Lukman, višji avstrijski oficir. Celotno posest so leta 1930 kupili Mavričevi, ki so pred fašizmom pribežali iz Goriških Brd, natančneje iz Medane. V tej hiši je svojo mladost preživel psiholog dr. Hubert Požarnik. Sedaj v njej bivajo večinoma delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
Na Starih Črnučah 22 se nahaja propadajoča Aleševa hiša, nekoč najlepša kmečka hiša na Črnučah. Na kamnitem okviru vrat so vklesani letnica 1863 in črke GH N 28. Nekoč je bila tu furmanska gostilna z velikim hlevom na nasprotni strani ceste. Mogočnega divjega kostanja ob hiši ni več.
Na Dunajski cesti 382 stoji nekdanja Kačarjeva domačija, kjer so do druge svetovne vojne vodili gostilno in trgovino. Prvotno pritlična hiša je bila zgrajena leta 1891, pred drugo svetovno vojno je pogorela. Po drugi svetovni vojni je zgradbo tedanji črnuški župan Franc Pečar dvignil za eno etažo. Tudi ta objekt propada.
Na Gameljčanovi hiši na Dunajski 404 je na klesanem okvirju vrat pod obokano frčado vpisana letnica 1841 in kratica BR. Pred hišo so postavili klesan vodnjak. To je bila nekoč furmanska gostilna, mogočni divji kostanj ob njej so posekali že v 70. letih 20. stoletja.
Na Dunajski cesti 445 stoji Najnarjeva hiša s stolpom iz leta 1903. Sprva je bila tu žandarmerija, okoli leta 1936 pa so se semkaj priselili Črnugljevi iz Bele krajine. Vodili so gostilno in trgovino.
V Nadgorici se še vedno nahaja Micnkova domačija, kmečka hiša v vaškem jedru iz leta 1839, ki se ponaša z lepo okrašeno fasado s fresko. Pred 1. svetovno vojno je bila notri gostilna, danes je poslopje nenaseljeno. Polovica hiše je sestavljena iz lesenih brun.
Na Soteški poti 21 stoji Baščeva domačija, markanten kmečki dvorec. Nekdaj je bila to močna kmetija in gostilna Bašec. Na klesanem vratnem podboju vidimo letnico 1899, čeprav ima kmetija večstoletno tradicijo. Danes je v nekdanjem gostinskem salonu muzejska zbirka kmečkih strojev, v gospodarskih poslopjih pa obširna zbirka starih avtomobilov in motociklov. Lastnik je Jože Mejač.
