Črnuško šolstvo

Gradnja nove šole 1937-1938 in njena predhodnica

Leta 1937 so začeli graditi novo šolsko poslopje po načrtih arhitekta Tomaža Štruklja. Šola je bila na začetku delovanje brez telovadnice, zato so šolarji hodili telovadit v prosvetni dom. O gradnji šole je poročal časopis Slovenski dom 27. 8. 1937. Članek se je začel z besedami: 

»Med najbolj nujna in koristna javna dela pa brez dvoma spada zgradba nove ljudske šole na Črnučah. Prebivalstvo na Črnučah tako hitro narašča, da je bila potreba novih šolskih prostorov že zdavnaj nujna, pa se je seveda ta stvar od leta do leta odlašala. Pred dobrimi 25 leti je vsa črnuška fara obsegala komaj 800 ljudi, zdaj je tam že skoraj 1300 ljudi […]«

Članek je poročal, da so razmere na Črnučah že dolgo terjale razširitev šolske stavbe, ki so jo leta 1896 začeli na Črnučah graditi poleg dotrajane stare šole. Novo šolsko poslopje je bilo svojemu namenu izročeno l. 1898. Nova šola je bila zgrajena na prostem zunaj vasi poleg cerkve. Toda leta 1911 so črnuško šolo razširili v dvorazrednico in ker v novi zgradbi ni bilo dovolj prostora za oba razreda, so se zopet morali z enim razredom naseliti v stari šoli, ki ni bila več primerna za šolske namene. Od tedaj dalje se je vsa leta pojavljala potreba po novi črnuški šoli.

Prizadevanja za novo šolsko stavbo

Šolska oblast je pritiskala na Črnučane, naj si dobijo primeren prostor in denar za novo šolo. Domačini so oklevali zaradi stroškov, končno pa so leta 1926 začeli zbirati pri občini sredstva v poseben sklad. Črnučani so nameravali šolsko poslopje dvigniti za eno nadstropje. Šola je do leta 1935 napredovala do petrazrednice, vendar za peti razred ni bilo prostora, zato je bilo potrebno novo šolsko zgradbo čimprej zgraditi. Prispevki v sklad za novo šolo so se le počasi kopičili. Višja šolska oblast je zmerom bolj pritiskala na krajevni šolski odbor. Čim bolj je zadeva z novo šolo postajala resnejša, vedno večji so postajali spori zaradi izvedbe načrta.

Črnučani so hoteli šolo le povišati in razširiti za eno krilo, višja šolska oblast pa je zahtevala, da je potrebno zgraditi popolnoma novo šolsko poslopje. Pristojni organi so sklenili, da je treba za šolsko parcelo kupiti še nekaj dodatne zemlje od cerkvene nadarbine. Ker so domačini uvideli, da bi bila nadzidava tedanje šole dražja, so končno privolili v gradnjo nove stavbe. V načrtu so bili enonadstropna šola s šestimi učilnicami, prostorno vežo ter tri sobe za konference ter šolsko knjižnico in arhiv. Za gradnjo šole so se potegovali številni stavbni podjetniki. Potrebno je bilo najeti več posojil tako pri oblasteh v Dravski banovini kot v Beogradu. Jeseni leta 1937 se je gradnja končno pričela. Dne 4. 9. 1938 so za pouk odprli novo šolsko stavbo na Dunajski 390. 

Slovenska šola je bila 29. 4. 1941 ukinjena tudi na Črnučah z nemško okupacijo območja. Upravitelja so skupaj z družino izgnali v Srbijo. Bogata šolska knjižnica slovenskih knjig je bila izpraznjena. Učenci so jih morali odnesti na dvorišče in zažgati, vendar v šolski kroniki piše, da knjige niso hotele goreti. V šoli so takrat poleg nemščine poučevali le še šport in petje. Zaposleni so bili trije učitelji ter šolski upravitelj Ludwig Kriessmann, ki so poučevali v nemščini. Šola je izvajala tudi tečaj nemščine za odrasle, ki pa med Črnučani ni žel pretiranega navdušenja. Leta 1944 je bil šolski upravitelj Siegfrid Bauer, leta 1945 pa Marianne Cetinski. V nemški šoli so ravnatelji začeli pisati šolsko kroniko.

Po letu 1945: iz šolske kronike

Tukaj izpostavljamo le izbrane poudarke iz šolske zgodovine. 

Takoj po koncu druge svetovne vojne je črnuški vaški odbor Osvobodilne fronte ponudil vodenje šole predvojnemu upravitelju Antonu Nanutu, vendar je ta vodenje šole odklonil. Upravitelj šole je postal Rudolf Pleskovič in na prvem roditeljskem sestanku je poudaril »složno sodelovanje z domom«, starši pa so zaprosili učiteljski zbor šestih učiteljev, naj bodo strogi z otroki. Šolo je obiskovalo 170 učencev.

Junija 1945 so proslavili zmago partizanskih osvobodilnih sil s prihodom Prve proletarske brigade na Črnuče. Učenci so prizadevno zbirali denar za nakup knjig za šolsko knjižnico.

Zanimiv je podatek, da januarja 1947 nekateri učenci niso prišli v šolo, ker je deževje povzročilo nastanek poplavnih jezer v Nadgorici, na Brodu in Gmajni. Od 27. 5. 1947 so učenci črnuške šole postali tudi pionirji v »Pionirskem odredu Ceneta Štuparja-Črnuče«. Učenci so v okviru pouka redno pregledovali krompirjeve nasade in obirali koloradske hrošče, da bi prispevali k dobri letini krompirja v domovini. Zbirali so tudi staro železo in papir in nabirali žir. Za oddani žir je šola prejela 10 litrov olja, ki ga je ravnateljica prodala ter za učence kupila zvezke. Učitelji so se z učenci odpravili na izlet v Postojnsko jamo.

Na šoli so vsako šolsko leto praznovali sprejem pionirjev, dan vseh svetih, dan repubike 29. 11., krasili so grobove padlih partizanov, poslušali predavanje o oktobrski revoluciji v Rusiji. Proslave so priredili za materinski dan, za 1. maj, ob dnevu zmage nad nacisti, ob rojstnem dnevu maršala Tita ter ob koncu šolskega leta.

V šolskem letu 1948/49 je vodenje šole prevzel Marjan Bintar. Šest razredov učencev so v štirih oddelkih učili štirje učitelji. V okviru Pionirske organizacije so pod mentorstvom mladinca Marjana Lampiča učenci vsak dan pred začetkom pouka deset minut telovadili. Revni šolarji so dobili trikratno pomoč v obliki hrane. Učenci so opravili sto delovnih ur pri gradnji Kulturnega doma v Črnučah. 

Od novembra leta 1949 do 1952 je bila upraviteljica šole Hilda Rotovnik. Soočala se je s splošnim pomanjkanjem, saj šolska kuhinja občasno ni delovala zaradi pomanjkanja moke in sladkorja, drva pa je šola prejela šele januarja in zvezke šele decembra. Na zahtevo države so učenci na domačih vrtovih sadili sončnice in buče, da bi omilili pomanjkanje olja v državi. Tudi na šolskem vrtu so rasle samo industrijske rastline. 

Leta 1950/51 so učitelji zapisnike in poročila o delu pošiljali na sedež okraja. Udeležili so se tudi izobraževanja, hospitacij na sv. Katarini. Najbolj so bili navdušeni nad pevskim nastopom okrajnega šolskega inštruktorja. Število šolskih knjig za učitelje in učence se je povečalo, imeli so 280 knjig. 

1. 9. 1952 je bila uvedena osemletna šola, nižja gimnazija je postala del osemletne šole. Rudolf Zupančič je postal šolski ravnatelj. 30. 12. 1952 so na šoli za vseh 177 učencev pripravili igro Jelka žari in organizirali pionirski sejem. Vsak otrok je dobil darilo.

Osemletka z novim imenom šole

Z novim šolskim letom 1956/57 je novi upravitelj šole postal Milan Otrin. Šola se je 15. 10. 1956 dokončno reorganizirala v osemletko, uvajali so predmetni pouk in učenje angleškega jezika. Na Črnuče so hodili tudi učenci od 5. do 8. razreda OŠ Šentjakob. Vseh učencev je bilo 226. Učenci so dobili šest paketov pomoči ameriškega Rdečega križa, revnejšim so podarili 170 kilogramov jabolk in učenci so zasadili 2000 lip na gori Oljki.

V letu 1957/58 so bili učenci zdravstveno zavarovani, varčevali so v poštni hranilnici, zbirali naročnike za časopisa Ljudska pravica in Ljubljanski dnevnik. Ravnatelj je utemeljeval potrebe po novih prostorih, načrtoval je izgradnjo prvega nadstropja, stanovanji za čistilca in čuvaja ter drvarnico in telovadnico. V letu 1958/59 je šolo obiskovalo že 319 otrok, učilo pa je deset učiteljev.  V stavbi je bil še vedno oddelek vrtca in glasbene šole. Uveden je bil prostovoljni pouk nemškega jezika.

Po odloku z dne 24. junija 1959 se je šola poimenovala po narodnem heroju Maksu Pečarju. Občina je učiteljskemu kolektivu plačala dvodnevni izlet po Primorski, podarila učila za kemijo, tovarna Elma pa je poskrbela za ozvočenje šole. V šolskem letu 1960/61 so se lotili prenavljanja šole, ki ga je izvedlo gradbeno podjetje s Črnuč. Stavbo so povečali s prizidkom, pridobili šest učilnic, tri kabinete, zbornico, knjižnico, pisarno za ravnatelja ter dva hodnika in kuhinjo. Pouk je potekal v dveh izmenah. Ob koncu šolskega leta je prišlo do menjave vodstva šole. 

30. 12. 1963 so slovesno odprli novo telovadnico. Pouk je še naprej potekal v dveh izmenah. Šola je dobila kip Maksa Pečarja. V letu 1963/64 se je kot podružnična šola priključila OŠ Šentjakob z dvema učiteljicama in 51 učenci. 

V letu 1970/71 je postal ravnatelj šole Stane Štemberger. Na sestanku prve pedagoške konference je posredoval osnovni koncept vzgojno izobraževalnega dela in poudaril nujnost discipline pri delu za doseganje uspešnega dela. Uvedel je jutranje varstvo za učence od 5.30 do 8. ure. Od leta 1973 je vodenje šole prevzela Marija Gosner, ki je šolo vodila najdlje od vseh ravnateljev, kar dvanajst let, in sicer do 1.9. 1985. Uvedla je kabinetni pouk na predmetni stopnji. 

V šolskem letu 1977/78 je pouk potekal v 29 oddelkih in 11 oddelkih OPB, uspeh učencev je bil ob koncu pouka stoodstoten.  Učitelji so se strokovno pripravljali tudi za izvajanje pouka celodnevne osnovne šole. 

Šolska stavba na Črnuški cesti 9 

4. 9. 1978 so dogradili šolsko stavbo na Črnuški 9, takrat je šola imela 792 učencev. Sredstva za dograditev šole so zbrali krajani s samoprispevkom. Z novo šolo so pridobili sodobna učila. V kuhinji so skuhali 900 obrokov na dan. Nova stavba je kmalu pokazala slabosti, ki so kalile navdušenje učencev in učiteljev. To so bili časi, ko so šolski ravnatelji poleg rednega dela postajali pravi gradbeni strokovnjaki, ki so morali vedeti vse o tem, kako pridobiti denar za šolo in kje se dobijo vreče cementa. 

Učenci so se vključevali v razne krožke, pomembne uspehe so dosegli v smučanju in strelstvu. Vključeni so bili v pionirsko organizacijo, v kateri so zbirali denar za izgradnjo Pionirskega doma v Dolenjskih Toplicah. Organizirali so čistilne in delovne akcije na Črnučah. Osmošolci so postali mladinci in člani ZSMS, prirejali so sprejem Titove štafete, plesno tekmovanje, za prakso so delali v okoliških tovarnah. Učenci, člani Rdečega križa, so sodelovali v humanitarnih organizacijah.

1979/80 je bila za učence 1., 2. in 3. razreda uvedena celodnevna šola. Pouk je za učence potekal od 8.00 do 15.00 ure.

V šolskem letu 1993/94 je bilo na šoli 1003 učencev v 39 oddelkih, 303 učenci so obiskovali pouk v stavbi na Titovi ulici 390, ostali v stavbi na Črnuški 9. 11.oktobra 1997 so slovesno počastili izgradnjo prizidka stavbe na Črnuški 9, odprl ga je tedanji šolski minister. Šola je pridobila šest učilnic, 918 učencev pa je odslej imelo le dopoldanski pouk.

Iz leta v leto se je spreminjala podoba šole. V letih od 2001 od 2005 so opremili z igrali šolsko igrišče na Dunajski 390, prenovili šolsko kuhinjo in jedilnico, enajst učilnic, hodnike, knjižnico. Zamenjali so streho na stavbi na Dunajski in zamenjali vsa okna. Lani so pobarvali tudi del fasade na stavbi na Črnuški cesti. Pri vseh delih jih podpira ljubljanska občina. 

Povzeto po spominih in šolski kroniki, ki jih je prijazno posredovala sedanja ravnateljica šole Vlasta Zlatka Zgonc. 

 

Vrtec

Vzgojnovarstveno varstvo na Črnučah je bilo prvič organizirano leta 1951. Leta 1961 pa so zgradili vrtec z imenom VVZ Rezke Dragar (zdaj Vrtec Črnuče) z dvema enotama na Črnučah in po eno na Gmajni in v Šentjakobu.

Že v letih 1957/58 je bil odprt predšolski oddelek pri osnovni šoli, ki je imel prostore v župnišču, pozneje pa se je ta oddelek preselil v šolo. Ker je šola potrebovala prostor, se je predšolski oddelek preselil v gasilski dom. Tedaj je Elma, tovarna elektromateriala, ki je proizvajala tudi male gospodinjske aparate, gradila stanovanjsko naselje za svoje delavce. Ker so imeli delavci družine, so morali rešiti tudi vprašanje otroškega varstva. Tako so občina in črnuška podjetja poskrbela za izgradnjo prve namenske stavbe za vzgojo in varstvo predšolskih otrok.

Tu je najprej dobilo prostor petinpetdeset otrok, nato pa so v šestdesetih letih začeli na veliko graditi stanovanja in na Črnučah je stanovalo vse več družin. Prostora v vrtcu je zmanjkovalo. Leta 1971 so morali zaradi vse več otrok v prostorih krajevne skupnosti preurediti prostore in tja je prišlo štirideset otrok. Skupščina občine Bežigrad je morala podpreti novo gradnjo. Tako je bil maja 1972 zgrajen novi vzgojnovarstveni zavod z dvanajstimi oddelki za dvesto trideset otrok. Vrtec je dobil tudi igrišče in terase pri vsakem oddelku. Jeseni leta 1973 je nastala dislocirana enota v Šentjakobu.