Arlina Letonja, 9. b razred OŠ Tabor Logatec, mentorica Barbara Facija
Živel je berač, ki je verjel, da je novo leto vedno boljše kakor staro. Za berača je veljalo, da v novem letu ne bo lačen, če se bo za novo leto zelo najedel. Zato se je ta berač odločil, da bo jedel samo enkrat na teden in pil samo enkrat na tri dni, zato da bo prihranil za pojedino ob novem letu. Tako je poležaval v vseh možnih položajih in prosil za denar. Le redki, ki so ga obšli, so mu v raztrgano kapo vrgli nekaj drobiža.
Vedno težje je postajalo njegovo beraško življenje, novega leta pa še kar ni bilo na spregled. Ker je bolj malo dobil, je posledično bolj malo prihranil. Minili so trije meseci in berač je še kar živel od prahu in kapljic vode. Bilo mu je še slabše kot po prvem tednu varčevanja. Vsak dan je razmišljal o pojedini za novo leto. Po šestih mesecih sta mimo njega prikorakali punčka z ogromno liziko in njena mama. Deklica je mamo vprašala, katero igro igra berač. Nato pa je pripomnila, da bi se jo igrala z njim, ker ji je dolgčas. Mama je deklico nadrla in ozmerjala berača. Hodili sta dalje, deklica pa se je še kar ozirala za beračem. Navsezadnje se je obrnila in stekla k njemu ter mu izročila svojo svetlikajočo se liziko. Prišepnila mu je, da se bo kdaj prišla igrat. Ko je odšla, je berač pogledal liziko in oči so se mu zasvetlikale, kot bi vanje ustrelila strela. Ni je pojedel, ker jo želel prihraniti za novoletno pojedino.
Minevali so tedni in berač je bil vedno bolj šibak. Usta je imel že tako suha, da ni več mogel brundati, s čimer bi preusmerjal pozornost ljudi nase. Grozno se mu je godilo in njegov želodec ni imel več energije kruliti. Minilo je devet mesecev, trenutno je bil v pozi, kjer sta ga najbolj boleli roki. Komaj se je držal pokonci, da ne bi padel. Sama kost ga je bila, kože že skoraj ni bilo več. Čez dobra dva meseca se je število ljudi povečevalo, bližalo se je novo leto.
Zadnji teden je obležal kar na istem mestu, ker ni imel moči, da bi vstal. Njegovo stanje se je grozno poslabšalo. Še zadnja ura je minevala, on pa je komaj dihal. Na steno stavbe, ki je bila pred njim, so obešali ogromno uro. Zadnje minute pred novim letom so ljudje na trgu že hodili po njem. Še vedno je hlipal in stegoval roko h kapi, da bi pogledal, koliko je prihranil. Začelo se je odštevanje in pri sekundi devet se je začel dušiti ter pri deseti sekundi preminil.
Nič ni bilo z njegovo pojedino, samo truplo je še ostalo, pa ne za dolgo. Ko ljudi skoraj ni bilo več, so ga smetarji dvignili. Iz žepa je kot najmočnejša mavrica sevala lizika. Nihče ni razumel, zakaj je ni pojedel, vendar se jim ni zdelo vredno niti razmišljati. Tako sta berač in lizika ostala skupaj, četudi na onem svetu. Čakal je na novo leto, namesto da bi izkoristil vsako sekundo, ko je še živel. Vsaka sekunda je nova sekunda, zato imaš vedno priložnost, da v novi sekundi živiš boljše, kakor si živel v stari. Zato nikoli, nikoli ne čakajte novega leta.
