V Ameriko za vodjo tiskovnega urada za begunce iz Jugoslavije

Odbor za svobodno Evropo pa je izdajal tudi razmnožene letake v različnih srednjeevropskih jezikih. Izdajo teh listov za narode Jugoslavije je vodil dr. Miha Krek, slovensko izdajo »Slovenian Report on Yugoslavia/Pregled« pa sta urejala dr. Alojzij Kuhar in dr. Valentin Kalan. Slovenska izdaja je izhajala od leta 1950 do 1957, dokler niso ukinili prav vseh mednarodnih izdaj in izdajali le še enotno angleško izdajo »News from behind the Iron Curtain« (Novice izza železne zavese), ki so jo pozneje nadaljevali pod imenom »Problems of Communism/Slovenski Pregled«. Vsi drugi nacionalni listi sedaj niso smeli objavljati nič drugega razen ponatisov iz drugih listov brez komentarjev. Dr. Alojzij Kuhar pa ne bi bil dober urednik, če ne bi znal tudi tukaj izkoristiti prav vsako drobtinico uredniške svobode.²⁰⁶ 

 

Že prvega oktobra 1950 se je Kuhar s kratkim pismom oglasil gospe Mariji Žebot. Piše ji, da je v New Yorku že en teden in da ni pričakoval takega divjega vrvenja po miru, ki ga je bil navajen pri njih v Angliji. Pravi, da je tukaj v Ameriki svet čisto drugačen. On živi v hotelu, ki ga vodijo nemške nune in plača za golo sobico natančno en funt dnevno. Hrano si seveda poišče zunaj, kjer pa ni restavracij v evropskem smislu, ampak so povsod le »prostori za krmljenje ljudi, avtomati, kofeterije, bari, kjer potiskaš denar v luknje, ven pa pridejo stvari, ki ne veš, kje so bile kuhane in kako. Treba je hiteti. Komaj, da se kam priflikneš, že je treba iti. Ljudje vržejo doli, kar dobijo, in gredo naprej. Še ko ješ, se ti za hrbtom že postavljajo v vrsto drugi, ki čakajo. … Dolar je, ko da bi v zrak pihnil. Jaz živim od grozdja in piškotov. Do danes še nisem imel krščanske južine ali večerje.«²⁰⁷  Drugače pa je njegovo delo v Ameriki zanimivo, pa vseeno misli, da se ne bo mogel privaditi niti delu niti ameriškemu načinu življenja. Pri frančiškanih je srečal že veliko Slovencev, dela pa skupaj z dr. Basajem, dr. Kalanom in dr. Krekom. Napisal ji je tudi, da bodo šli v Washington šele čez kakih štirinajst dni, v Pitsburgh pa pozneje, ker trenutno nimajo časa. Delajo v Slate nebotičniku, kjer se bodo morali še navaditi na »šunder« ameriških pisarn. Pismo končuje s političnim dvomom: »Prvi odtisi so, da ima Tito zelo močne zagovornike in da zna svoj položaj dobička resno izkoriščati. Vprašujem se, kedaj bo naše delo postalo potrebno, in če sploh …«²⁰⁸ 

 

Alojzij Kuhar je imel veliko sposobnost predvidevanja bodočih dogodkov, zato se je le odločil in 11. oktobra 1950 napisal pismo vsem Slovencem v Britaniji. V pismu je naslovnike opozoril na tedaj še res šibke spopade velikih, ki pa so se pozneje v resnici zelo razvneli. Slovence je opozarjal, da nas je številčno premalo, da bi se še naprej prepirali in delili, se cepili v različne skupine in kljub temu upali na preživetje. »Še če bomo vsi složno zbrani … okrog za naš obstoj bitnih načel, ter če med nami ne bo nobene nesloge, je treba reči, da bo naša bodočnost mnogo bolj v božjih kot v človeških rokah, kajti danes nikdo ne more reči, kje bomo kot narod in kdaj bomo kot narod, ko in kadar se bodo viharji pomirili in neurja razpodila.«²⁰⁹

 

Zaslutil je tudi že rastoči vpliv Amerike, ki ga danes seveda že zelo dobro poznamo: »Ko stojim danes pred to ogromno, nepopisno močno, z najboljšo dobro voljo prenapolnjeno, dosti še neizoblikovano ameriško silo, vidim še bolj jasno kot poprej potrebo po slovenski slogi okrog dveh zvestob, ki sta odsev ene in iste ljubezni. Ena zvestoba velja krščanski veri, druga našemu narodu in njegovi kulturi. To je do dveh temeljev našega obstoja in jamstev našega trajanja. V tem okviru je dela dovolj za vsakega. Tema dvema zvestobama živimo. Njima podrejujmo svoje osebne ambicije.«²¹⁰  

 

Iz njegovih pisem bratu Avgustu se da skepati, da še sploh ni bil prepričan, če bo lahko ostal v Ameriki; raje je imel Anglijo, kot sam piše bratu Avgustu 21. junija 1951, »deželo tihe, solidne kulture, kjer me še vedno čaka mesto na tistem nasmejanem gričku blizu Londona, kjer sem užival v udobnosti svoje bajtice sredi trat in cvetja, z zelenim gozdom za okvir, kjer je bilo, kakor da hodim po šratneškem lesu«.²¹¹

 

V Evropo – Anglijo – se je Kuhar za kratek čas vrnil leta 1951²¹² ali 1952²¹³, ko je pomagal organizirati mednarodno zborovanje Evropskega gibanja. Na zborovanju je imel tudi pomemben govor.  

Leta 1951 je odklonil službo duhovnika v Milwaukeeju, tudi zato, ker je še vedno mislil na vrnitev v domovino.²¹⁴ Slovenska župnija sv. Janeza Avangelista v mestu Milwaukee, ki leži severno od Michigana ob Michiganskem jezeru, je bila prej pod nadzorom Franca Gabrovška, Kuharjevega starega dobrega znanca in sopotnika na njegovi težki poti v inozemstvo. Gabrovšek, ki je bil seveda tudi zelo razočaran kritik Kuharjevih ravnanj leta 1944, je umrl julija 1951. 

 

Gospe Mariji Žebot, ki je tačas živela v Birminghamu, se je Kuhar s pismom zopet oglasil 28. oktobra 1951. Resignirano ji je napisal, da se vsi čedalje bolj izgubljajo v tujini in zato tudi oddaljujejo drug od drugega. Njemu so ostali zvesti le ona, njena hčerka Dora z možem Dragom, Peter Selak in Anica Krajnc. »Tukaj je prava džungla,« piše v nadaljevanju. »… Pri nas tam doli v J[ugoslaviji] pa se čudno  razvija, kaj ne? Malo gre na boljše, tako čujemo. To pa predvsem radi pritiskanja zapada, ki daje denar in se vedno globlje in globlje vsiljuje. Toda zdi se mi, da po človeško računamo, ako do vojne z Rusijo ne pride, takšnega preloma ne bo, da bi se stara lokomotiva znašla na stari progi in lepo peljala naprej tam, kjer je l. 1949 zastala. Zdi se, da bo prehod počasen in postopen in da se bo – dokler bodo zapadne države imele kaj govoriti – zaustavil nekje na sredi, ali še malo bolj na levo. Mnogim nam se v tako spremenjenih prilikah ne bo ljubilo iti domov. ”Nam” ne velja za nas stare, ker mi stari bomo že šli domov, če bomo le s čem imeli, medtem ko bo mlajša generacija beguncev verjetno rajše počakala. Takšen vtis imamo, ko tukaj gledamo skozi špranje v palače, kjer kuhajo bodočnost.«²¹⁵

Mariji Žebot pa je 21. junija 1952 napisal, da ji tokrat piše iz bolnišnice, »kjer sem bil 3 tedne, da spet svoj sladkor v red spravim.« Potem ji omenja, koliko opravkov je imel: »Prej pa je bilo mnogo letanja. Bil sem spet v Milwaukeju, kjer so mi Gabrovšekovo župnijo še enkrat ponudili. Ogledal sem si vse in – sprejel. Dne 1. julija bi moral nastopiti – toda sladkor se je oglasil in sem šel v bolnico. Na župnijo pa sem sedaj zopet rezigniral, ker ne gre, da bi s svojo boleznijo mogel dolžnosti tako opravljati, kakor je tam treba, kjer so velike sitnosti, skrbi in dela.«²¹⁶

 

New York Alojziju Kuharju v resnici ni bil nikoli pri srcu. V pismih ga je označil kot »neznosno mesto s tropično vročino in veliko vlažnostjo«.²¹⁷ Kuhar je živel v Leo House, W. 23 Street od prvega dneva dalje. Sam piše: »Leo House je last Fonda Amerikancev nemškega porekla ter je bil prvotno namenjen služiti nemškim emigrantom kot hotel na njihovi poti skozi New York. Njegov namen pa se je seveda zelo spremenil. Sedaj je zavetišče za potujoče duhovnike in sestre in je zato zanimivo poslopje na svetovni velecesti, po kateri hodijo duhovniki in sestre, prihajajoči iz različnih delov sveta ali vračajoč se nazaj.«²¹⁸ 

Kadar je bilo potrebno, je Kuhar pomagal pri duhovniških opravilih pri slovenski frančiškanski fari v New Yorku, ki so jo ustanovili pred dobrim stoletjem pri slovenski narodni fari v Bridgeportu v Connecticutu, ki je bila ustanovljena že veliko poprej. Njegova najboljša ameriška prijatelja sta bila izobraženi zakonski par Jake B. Hoptner in njegova prijazna žena Harriet.

 

Leta 1952 je Alojzij Kuhar napisal članek Zakaj smo vedrega srca? Objavil ga je Domoljub, vestnik SLS v prvi številki 1. letnika, dne 1. januarja 1953. Seveda govori o političnem gibanju, ki mu po svojih vzorih pripada Slovenska ljudska stranka. »Krščanska demokracija je program jasnoglednih duš, ki oslonjena na večne resnice in na ljudstvo, iščejo načine, da bi se uresničil družbeni red, ki bo ustrezal božjim postavam, in tako osrečil ljudstvo v uživanju od Boga izvirajočih zajamčenih pravic,« pravi med drugim. Ne more pa skriti, kako zelo sovraži novi politični red v svoji nekdanji domovini: »Slovenska domovina je zasuta s plazovi. Po njih se v divji samovolji košatijo brezpravnost, pokvarjenost in brezverje. Po njih tulijo volkovi in v njej danes veljajo zakoni volkov. Tudi nad druge narode v Evropi se zdi, da lega mrak, ki prihaja iz nedojmljivih globin sovraštva do Boga in do njegovega reda. Divljina se je razširila na prostrana kulturna polja in v svojem zaletu grozi, da se bo razširila še dalje.« Upa tudi, da bo vsa Evropa hitro pregnala novi divji red, saj na vsej črti komunistične fronte (Nizozemska – Belgija – Nemčija – Avstrija – Italija) stoje na straži ljudske vlade, ki imajo na svoji zastavi božje znamenje, križ. Svoj prispevek pa Kuhar sklene nadvse izpodbudno za interese njihove stranke: »Ko danes, zasidrani na večnih resnicah in ljubezni do naroda in njegovih pravic, razvijamo svoj načrt o obnovi slovenskega naroda v duhu krščanskih in demokratičnih načel, imamo sonce v naših srcih. Naš optimizem je zakoreninjen v Bogu, utrjuje ga nezlomljiva zvestoba slovenskega ljudstva, potrjuje borbena zavest drugih krščanskih narodov, v družini katerih smo. Človeško stvarnost našemu optimizmu pa daje organizacija krščanske osvobodilne fronte, kakor je pravilno in odrešilno oznanjuje gibanje za krščanski in resnično ljudski družabni red. Zato: Glave pokonci!«²¹⁹

 

V letu 1953, ko je Alojzij Kuhar postal vodja jugoslovanskega tiskovnega oddelka, je bil oktobra tega leta z Miho Krekom na izletu v Kanadi v okolici Toronta. Obisk Slovencev v Kanadi je bil za Kuharja nepozabno doživetje, saj je prvič doživel še neizkoriščena prostranstva Amerike in Kanade v okolici Toronta. Cela dva dneva so se vozili po zanj prelepih krajih Pensilvanije. Pokrajine ob poti so ga spominjale na Savinjsko dolino. »Vsaka je bila lepša od prejšnje, vse na redko posejane z velikimi kmetijami sredi rodovitnih polj, ki jih nikdo ne obdeluje,« je zapisal v pismu Mariji Žebot z dne 4. novembra 1953.  Ustavili so se tudi ob Niagarskih slapovih na meji med ZDA in Kanado. Z ladjico so se zapeljali tik ob vznožje slapov in videli ogromno množino vode, ki se je vrtoglavo prelivala čez skalo v globine. »Slike te veličine ne morejo pokazati,« je navdušen zapisal v pismu Žebotovi. »Na kanadski strani pa se takoj začenja podoba paradiža. Nedaleč od Niagare je St. Catherines, sredi vrtov, vinogradov in sadnih nasadov, ki se vlečejo milje in milje naprej do Toronta.« Poleg Niagarskih slapov je nanj naredil največji vtis obisk na kmetiji, ki sta jo vodila Lojze Ambrožič, brat znanega  slovenskega meniha Bernarda Ambrožiča, in njegova žena Helena. Alojzij Kuhar je zapisal v že omenjenem pismu:

»Je to kmetija, ki jo je nedavno neki Jud milijonar podaril sestram karmeličankam v Torontu. Te sirote niso vedele, kaj z njo narediti, nekaj so dale prezidati in tako uredile, da čez leto morejo tja pripeljati otroke iz svoje sirotišnice v Torontu. No, ponudile so jo Lojzetu in mu dejale, naj obdeluje, kar more, in obdrži, kar bo pridelal … Nekaj njiv so zorali in posadili krompir … Potem je Helena začela s svinjami … toda izkazalo se je, da se to v Kanadi ne splača … in so se vrgli na kure. Sedaj jih imajo kakih 600, ki hodijo naokrog … in nesejo jajca. Petelinov ima že 200. Jajca mu sproti pojedo Slovenci v Torontu …«²²¹ 

V pismu nato navdušeno opisuje, da so nune tam zgradile še lepo cerkvico za približno 200 obiskovalcev in ker je vedno kak slovenski duhovnik na obisku, je tam vedno tudi sveta maša, zato jim v nedeljah ni treba hoditi nikamor: »Škof Rožman pridejo večkrat, frančiškani patri iz Lemonta, posebno pater Odilo, so pogosti romarji, potem pa še kakšen Škerbec, ali Godina, ali Klopčič iz Clevelanda, in pa med počitnicami še drugi potujoči Slovenci.«²²²

 

_______

 

[205] Alojzij Kuhar je bil urednik lista Slovenski pregled, ki je izhajal v New Yorku od leta 1950 do 1957; izšlo je pet letnikov.

[206] Arnež, Janez: Slovenska ljudska stranka 1941–1990. V: Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003. Založba ZRC, Ljubljana 2003, str. 257.

[207] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 69 – 70.

[208] Prav tam, stran 70.

[209] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 36 – 37.

[210] Prav tam, stran 37.

[211] Prav tam, stran 34.

[212] Prav tam, stran 34.

[213] Janez Mrdavšič piše, da je bilo to leta 1951, ne navaja pa dokumentiranega vira za to leto. V Koroški osrednji knjižnici hranijo dve Alojzijevi razglednici iz Anglije bratu Avgustu z letnico 1952. Večja verjetnost je torej, da se je to dogodilo leta 1952.

[214] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 37 – 38.

[215] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 71 – 72.

[216] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 73.

[217] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 35 – 36.

[218] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 50-51, november 2001, str. 3.

[219] Kuhar, Alojzij: Zakaj smo vedrega srca? V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str. 96 – 100. Objavljeno tudi v: Pogledi št. 68 – 69, febr. 2004, str. 1 – 3.

[220] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 77 – 78.

[221] Prav tam, stran 78 – 79.

[222] Prav tam, stran 80.