Dobrodošli junaki!

V kaosu in brezvladju so potekali pogovori o predaji in medtem ko je štab nemške vojske pristal na predajo, je bilo stanje na celjskem magistratu precej bolj negotovo. Tam so namreč nadzor prevzeli ustaši, ki ne le da niso pristali na predajo in razorožitev, temveč so partizanske pogajalce za nekaj časa celo aretirali, a jih proti večeru vendarle izpustili. Čeprav je Nemčija v noči iz 8. na 9. maj tudi uradno kapitulirala, kar je še pospešilo odhod sovražne vojske iz Celja, so še ves dan 9. maja na magistratu potekala pogajanja in pregovori o predaji in razorožitvi. Zvečer je v mesto prispel del štaba 4. operativne cone in nekateri člani Okrožnega komiteja KPS, naslednjega dne je bilo vzpostavljeno mestno vojaško poveljstvo (»komanda mesta«), pozno popoldan pa so v Celje prispele tudi prve slovenske partizanske operativne enote iz Šlandrove, Zidanškove in Prekmurske brigade. Še istega dne je Generalštab JLA v svojem dnevnem povelju objavil, da je Celje osvobojeno.

Celjski magistrat je bil od takrat ponovno v slovenskih rokah in v naslednjih dneh so se razmere očitno umirile in utrdile v tolikšni meri, da je nova, t. i. ljudska oblast, ki je izhajala iz organov Osvobodilne fronte, oblikovanih že med vojno, 13. maja lahko pripravila tudi  prvo večjo proslavo osvoboditve. Sam potek prireditve pisno žal ni dokumentiran, pač pa tamkajšnje vzdušje in ambient nazorno prikazujejo fotografije Josipa Pelikana, ki je tudi v novih časih ohranil status dvornega fotografa.  Kje drugje kot pred magistratom se je zbrala navdušena množica ljudi, tako civilistov vseh starosti kot vojakov, medtem ko je balkon mestne hiše krasil velik in povedni transparent »Dobrodošli junaki«. Na balkonu je stalo takratno vojaško in politično vodstvo v Celju na čelu s prvim sekretarjem okrajnega odbora OF Celje-mesto Martinom Klančišarjem in njegovo naslednico Emilijo Gabrovec, ki sta sicer že pri pogajanjih in prevzemu oblasti odigrala zelo pomembni vlogi.

Po prevzemu oblasti in se je življenje vračalo v stare tirnice. Tudi v magistratu so se razmere normalizirale. V prvih letih po končani svetovni vojni je bil v njem sedež okrajnega ljudskega odbora Celje-mesto, ki se je leta 1946 preimenoval v Mestni ljudski odbor Celje in je predstavljal najvišji organ državne oblasti na območju okraja Celje-mesto oz. mesta Celja.

Z dograditvijo prvih traktov novega zdravstvenega doma pa se je sedež mestne oblasti v letih 1952/53 iz magistratnega poslopja preselil na to novo lokacijo (v začetku šestdesetih let pa končno v Narodni dom).

Po letu 1953 je bil v magistratnem poslopju del notranje uprave (Narodna milica), v pritličju pa so bili še vedno gasilci. Vzhodni trakt magistratnega poslopja so preuredili v stanovanja.
Stavba je tako v magistratne namene služila do leta 1953.