Tradicionalno stavbarstvo na slovenskem podeželju je zaradi različnih naravnih danosti ter raznolikega kulturnega in gospodarskega okolja, v katerem so se razvijale posamezne slovenske pokrajine, izjemno raznoliko. Gradnja bivališč – njihova oblika, konstrukcija in način gradnje – je bila odvisna od oblike in sestave tal, klimatskih razmer in razpoložljivega materiala izbranega prostora ter od človekovih potreb in njegovega načina dela in življenja.
Na Slovenskem so se razvili različni stavbni tipi in različni načini zidave ter uporabe gradiv, kljub raznolikosti kmečkega oz. ljudskega stavbarstva, pa lahko govorimo o treh osnovnih tipih kmečkih hiš in domačij: o alpski, primorski in panonski hiši (Sedej, 1989: 16). Čeprav so se stavbe po svojem zunanjem videzu zelo razlikovale, pa so bili prostori in njihova razporeditev v vseh slovenskih pokrajinah enotni, saj je bil razvoj stanovanjskih stavb povezan predvsem s kmetovanjem kot prevladujočo dejavnostjo na podeželju. V jedru stavbe so bile veža, kuhinja z ognjiščem in »hiša« – glavni bivalni prostor (Deu, 2001: 24).
Stavbna dediščina slovenskega podeželja, ki se je stoletja dolgo razvijala, danes zaradi številnih sprememb v načinu življenja neustavljivo odmira. Da bi podedovano bogastvo iztrgali zobu časa, je nujno ozaveščanje javnosti o pomenu varovanja etnološke dediščine, te izpovedno močne priče naše preteklosti. Po besedah Žive Deu, arhitektke, profesorice in strokovnjakinje za prenovo starih stavb, se v avtohtoni arhitekturi »sliši pretakanje soka, ki se je po kapljicah nepretrgoma zbiral najmanj od srednjega veka, soka brez katerega bi del naše kulture zamrl« (Deu, 2001: 18).
V našem prispevku predstavljamo Dominkovo domačijo v Gorišnici, ki priča o nekoč prisotnem stavbarstvu in načinu življenja v podravsko-pomurski regiji. Hiša, ki v preteklosti ni doživela večjih sprememb, je bila leta 1989 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in je vpisana v register nepremične kulturne dediščine. V letih 1997–1999 je bila deležna celovite prenove pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Obnovljena domačija je primer dobre prakse, ki priča o tem, kako lahko skupna prizadevanja posameznikov, lokalne skupnosti in pristojnih strok obrodijo bogate sadove in prispevajo k ohranitvi dragocene dediščine.