V Murski Soboti se je Franc Sušnik zaposlil kot absolvent zagrebškega modroslovja na podlagi dekreta Višjega šolskega sveta v Ljubljani. Dodelili so mu poučevanje slovenščine in nemščine, službo pa je nastopil 14. septembra 1922. Njegovi nekdanji dijaki se ga spominjajo kot zahtevnega in strogega, pa vendar čutečega profesorja. Od dijakov soboške gimnazije je ohranil najtrajnejše stike z dr. Vilkom Novakom, priznanim slovenskim etnologom. Na gimnaziji v Murski Soboti je služboval dve šolski leti, mehkim Prekmurcem pa se je oddolžil z drobnimi črticami, ki so izhajale v Slovencu leta 1924, zbrani v drobno knjižico pa so Prekmurski profili izšli leta 1929.2
Prosvetno ministrstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je mladega profesorja s 4. novembrom 1924 premestilo za suplenta realke v Beogradu, a je bil v Murski Soboti razrešen šele s 1. januarjem 1925, v Beogradu pa je začel poučevati 11. januarja 1925. V Beogradu je bil samo eno šolsko leto; snubili so ga tudi na tamkajšnji univerzi. Mučilo pa ga je domotožje, pogrešal je šumenje koroških gozdov, zato je zaprosil za premestitev v Maribor. Na beograjsko obdobje spominjajo samo nekateri njegovi zapisi, vezani na družino Šuman (Slovenec 1926, Slovenski gospodar 1927) in podlistek Po Beogradu (Slovenec 1925). Imel pa je tesne stike z mnogimi srbskimi književniki, o čemer pričajo posvetila v, žal, redkih, še ohranjenih knjigah.
Jeseni leta 1925 se je začelo Sušnikovo službovanje v Mariboru. To obdobje je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Podatki iz njegovega življenjepisa pričajo takole:
– 10. 9. 1925 je postavljen za suplenta na mariborski klasični gimnaziji,
– 14. 1. 1926 postane suplent na mariborski realki,
– 20. 4. 1926 gre na mariborsko učiteljišče in ostane tu do 15. 12. 1928,
– 16. 12. 1928 nastopi mesto profesorja na mariborski klasični gimnaziji,
– 1. 4. 1939 postane ravnatelj nepopolne mariborske realne gimnazije,
– 1. 5. 1940 postane ravnatelj mariborskega učiteljišča z vadnico,
– 1. 4. 1941 je mobiliziran, njegova družina pa se umakne na Prevalje.
Poleti leta 1925 so se spletle trdnejše vezi z njegovo bodočo ženo Tončko Plešivčnik (1905–1974), pa si je tudi zato želel biti bliže Koroški. Poroka je sledila kmalu, saj se je poročil že 9. avgusta 1926. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, sami sinovi: – Janko Sušnik (roj. 1927), dr. med. dr. – specialist za medicino dela, redni univerzitetni profesor, – Franc Sušnik ml. (roj. 1930 – 1990), dr. bioloških znanosti, univerzitetni profesor, – Tone Sušnik (1932), profesor slavist, strokovni pisec in kronist in najmlajši – Matjaž Sušnik (1945), dentist.
V Mariboru je dr. Sušnik spoznal veliko odličnih prijateljev, s katerimi so ga vezale trdne vezi tudi v socialističnem obdobju. Omeniti moramo vsaj najboljše, to so bili: Franjo Baš, Bogo Teply, Janko Glazer in Jože Stabej. Jedrnato pa najbolje ilustrira njegovo mariborsko obdobje zapis Slovencu z dne 7. 4. 1939. Navajamo najbolj bistvene poudarke:
»Z ukazom kraljevih namestnikov je bil za ravnatelja mešane realne gimnazije v Mariboru, ki je bila pred dnevi uvrščena med popolne, imenovan dosedanji profesor na tej gimnaziji gospod dr. Franc Sušnik.
… Z dr. Sušnikom stopa v vrsto slovenskih srednješolskih ravnateljev mož, ki ne slovi le kot izboren profesor, marveč tudi po svojem vsestranskem kulturnem in narodnostnem udejstvovanju. Že ob prevratu je stal v prvih vrstah naših zavednih mož na naši narodnostni meji, saj je bil član Narodnega sveta na Prevaljah … Čim so se politične razmere ustalile in uredile, se je posvetil delu v orlovski organizaciji na slovenskem Koroškem, kjer je bil predsednik tamošnjega orlovskega okrožja. Ko je l. 1925 prišel v Maribor, je bil izvoljen za odbornika Prosvetne zveze, kar je še danes. Povsem njegova zasluga je, da se je knjižnica Prosvetne zveze v Mariboru, katere vodja je od njene ustanovitve, razvila v eno prvih in najboljše urejenih naših knjižnic. Ko je bila l. 1935 znova ustanovljena Slovenska straža, je bil izvoljen za njenega predsednika in ji kot tak znal dati osnove za uspešno delovanje. Istega leta je bil imenovan v mariborski mestni svet, v katerem je dal iniciativo, da se je mariborska mestna občina odločila od leta do leta razpisovati Slomškovo nagrado, s katero je občina postala prva slovenska javna ustanova, ki tudi gmotno podpira naše kulturne delavce in ki sta ji potem kmalu sledili tudi ljubljanska mestna občina in banovina. Ravnatelj dr. Franc Sušnik pa ni le upoštevan javni delavec, marveč tudi plodovit literat. V prejšnjih letih je bil sotrudnik Doma in sveta, urednik Našega doma, sodeloval pa je tudi mnogo pri našem listu, v katerem so bili objavljeni mnogi njegovi listki, od katerih so najpomembnejši izšli v ponatisu kot samostojna publikacija.3 Nekaj let je bil tudi Slovenčev mariborski gledališki kritik. Vrh dr. Sušnikovega literarnega dela pa je njegov Pregled svetovne literature 4, ki predstavlja, kakor je izjavila kritika, edinstveno delo te stroke v vsej južnoslovanski literaturi.
Kratek oris dr. Sušnikovega dela in življenja priča, da je z njim ravnateljsko mesto nastopil mož dela in široke izobrazbe. Zato vsa javnost, ki ga pozna tudi kot izbornega govornika, njegovo imenovanje za ravnatelja pozdravlja …«
