Društveno življenje se je v Rihemberku obnovilo leta 1919 (po nekaterih virih 1920) s Krščansko-socialnim in izobraževalnim društvom ter Telovadnim društvom Sokol.
Krščansko-socialno in izobraževalno društvo si je nadelo ime Prosveta in je štelo 150 članov. Poleg pevskega zbora, tamburaškega orkestra in dramskega odseka je imelo tudi knjižnico. Ta je imela nad 300 knjig, kar je bilo za tiste čase kar veliko.
Telovadno društvo Sokol je štelo med 300 in 400 članov, podatka o tem, ali je zopet vzpostavilo predvojno knjižnico, nismo zasledili. Leta 1925 je bilo ustanovljeno novo prosvetno društvo Ognjišče, ki je prav tako imelo pevski zbor, dramski odsek in knjižnico.
Rihemberška društva so kljub pritiskom fašističnih oblasti organizirala velike pevske prireditve in gledališke igre, tako doma kot po okoliških krajih. V Rihemberku so bile prireditve navadno v spodnjem gradu ali v prostorih Ljudske posojilnice in hranilnice (nekdanji Hotel Ličen).
Društveno udejstvovanje na vseh kulturnih ravneh je bilo v vzponu vse do leta 1927, ko se na ukaz fašističnih oblasti postopoma ukinejo vsa slovenska društva. Rihemberžani se sestajajo le še na skrivaj.
Za Rihemberk se pričnejo najtemnejši časi, raznarodovalni pritiski, ponovna vojna in požig kraja.