Figuralno slikarstvo Ludvika Vrečiča izhaja, tako kot krajinarstvo, iz realističnih izhodišč, a jih pri posameznih delih prerašča do te mere, da osupne njihova navidezna nezdružljivost z ostalim opusom.
Vrečičeva figuralika zajema manjši in slikarsko umirjenejši del, ki je posvečen žanrskim upodobitvam kmečkega življa ter ciganskega življenja. Pri figuraliki, nastali v prvih desetletjih Vrečičevega ustvarjanja, je očiten predvsem vpliv slikarstva Maxa Liebermanna, in sicer je za Vrečiča pomembno njegovo zgodnejše, realistično obdobje. Razlika med njima je predvsem v tem, da je pri Liebermannu opazna želja ustvariti atmosfero s svetlobo, ki že jemlje ostre brise glavi in rokam upodobljene ženske, medtem ko Vrečič tudi žanrski prizor naslika v otrplem, mračnem vzdušju, podobnem tistemu na krajinah.
Za razmeroma maloštevilne prizore iz kmečkega življenja je tako značilna temna paleta rjavih tonov in togost človeških postav, ki ne izvira iz slikarjevega neznanja, temveč resnične togosti kmečkega človeka, ki ne ve kam z rokami, če ni pri svojem običajnem opravilu.
Druga skupina Vrečičevih figuralnih slik pa je posvečena ciganom, ljudstvu, ki daje Prekmurju specifično etnično »barvo«. Slikal je njihova naselja, posameznike kot tudi skupine, zbrane okoli ognja. Po mnenju strokovnjakov te slike ne sodijo v kvaliteten vrh Vrečičevega slikarstva, čeprav na nekaterih intenzivna barvitost priča o koloristični drznosti, a to Vrečič resnično sprosti šele pri portretih, nastalih v zadnjem desetletju življenja.
Literatura:
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).
Za razmeroma maloštevilne prizore iz kmečkega življenja je tako značilna temna paleta rjavih tonov in togost človeških postav, ki ne izvira iz slikarjevega neznanja, temveč resnične togosti kmečkega človeka, ki ne ve kam z rokami, če ni pri svojem običajnem opravilu.
Druga skupina Vrečičevih figuralnih slik pa je posvečena ciganom, ljudstvu, ki daje Prekmurju specifično etnično »barvo«. Slikal je njihova naselja, posameznike kot tudi skupine, zbrane okoli ognja. Po mnenju strokovnjakov te slike ne sodijo v kvaliteten vrh Vrečičevega slikarstva, čeprav na nekaterih intenzivna barvitost priča o koloristični drznosti, a to Vrečič resnično sprosti šele pri portretih, nastalih v zadnjem desetletju življenja.
Literatura:
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).
