Stavba železniške postaje Ljubljana je bila zgrajena leto dni pred prihodom prvega vlaka v Ljubljano. Vlak je prvič pripeljal v glavno mesto Kranjske 18. 8. 1849. Za lokacijo postaje je bilo določeno območje v izteku tedanje Blatne vasi (približno območje današnje Kolodvorske ulice) in Dolgih njiv nad Kravjo dolino (približno nad današnjo Trubarjevo ulico). Lokacija blizu starega jedra je bila primerna zaradi dobre dostopnosti in nemotečega hrupa in vrveža. Gradnja dvonadstropnega postajnega poslopja se je pričela že 1847. leta, dokončali pa so jo aprila 1848. Postajno poslopje z lesenim zvonikom in uro na strehi je ob izgradnji delovalo veličastno. Prvotno postajno območje se je raztezalo od sedanje Dunajske ceste do Metelkove v dolžini 820 metrov, širina pa je do danes ostala nespremenjena.
Železnica je potnikom prinašala veliko veselja in koristi pa tudi pozitiven gospodarski vpliv. Ljubljana je z njo postala najpomembnejše prometno in trgovsko središče na Slovenskem. Tovorni promet po železnici je postajal iz leta v leto gostejši. Odprla so se nova delovna mesta, pojavili so se novi poklici. Ljudje so se zaposlovali kot progovni čuvaji, progovni delavci, zavirači, premikači, skladiščni delavci, kretničarji in delavci v železniških delavnicah, kurilnici. Te priložnosti za razvoj Ljubljane so se zavedali tudi večji ljubljanski bogataši, trgovci in obrtniki, ki so se že leta 1838 na seji na ljubljanskem magistratu obvezali, da bodo gradnjo železnice podprli z zbranim milijonom goldinarjev. Tega denarja jim kasneje ni bilo treba plačati, kajti gradnjo dvotirne južne železnice med Dunajem in Ljubljano ter kasneje Trstom, ki je bila za gospodarski razvoj in vojaško strategijo avstrijskega imperija izjemnega pomena, je v celoti financirala monarhija. Leta 1857 so dokončali progo do Trsta; Ljubljana je postala tranzitna postaja, hkrati pa so potniki v mesto prinesli občutek svetovljanskega utripa. 1853 je leto, ko se namesto Blatne vasi uradno pojavi ime Kolodvorska ulica, na kateri so skozi čas odpirali vse več gostiln in hotelov ter izseljenskih pisarn.
Ob prihodu železne ceste v Ljubljano je bila Ljubljana majhno in nepomembno mesto z nekaj več kot 30.000 prebivalci. Leta 1870 je bila zgrajena proga proti Gorenjski, leta 1893 pa dolenjska železnica. Vsaka od treh železnic je bila v lasti drugega podjetja. Ta podjetja pa med seboj niso sodelovala in zato je imela Ljubljana kar tri kolodvore: Državni (Jožefov) kolodvor za Pivovarno Kozler (Union), Kolodvor južne železnice (današnji glavni kolodvor) in dolenjski kolodvor na Rakovniku. Že ob ljubljanskem potresu leta 1895 je bilo jasno, da se zaradi slabih barjanskih tal mesto lahko širi le proti severu, preko železnice. V gospodarskem in družbenem smislu je gradnja železnic prinesla napredek, hkrati pa je sprožila tudi prostorske in urbanistične probleme, ki jih mesto še danes rešuje.
(M. Šipič, S. Pečenik, N. Križnik Primožič: Glavni kolodvor Ljubljana. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami, let. 1, 2012, št. 1, str. 13, 18)