Pred 2. svetovno vojno kulturnih društev, kot jih poznamo danes, še ni bilo. Takratna društva so, glede na družbene in politične razmere tistega časa, imela izključno politični značaj in so predvsem izobraževala delavce in druge svoje člane. Tako je po letu 1919 zaživela delavsko-prosvetna dejavnost tudi v Črni in Guštanju.
V okviru obeh delavsko prosvetnih društev, ki sta se imenovali »Svoboda«, so imeli tudi dramatična odseka, ki sta bila zelo prizadevna in delavna. Ker je bilo v Guštanju tudi že leta 1919 ustanovljeno telesnovzgojno društvo »Sokol«, aktivno pa je bilo tudi Katoliško prosvetno društvo, se je med temi društvi v kraju razvilo živahno tekmovanje na vseh področjih, torej tudi v gledališki ustvarjalnosti. Guštanjska »Svoboda« je takoj po ustanovitvi leta 1919 prenesla težišče svojega dela na svojo dramsko skupino, ki je takrat štela šestintrideset članic in članov. Že leta 1919 je uprizorila svoje prvo delo Kovačev študent. Istega leta so menda prikazali tudi Miklovo Zalo v Špicarjevi priredbi, potem pa še Divjega lovca in Razvalino življenja.
Gledališke predstave so bile najprej v »ruski baraki« pri ravenski železarni. »Svoboda« takrat namreč še ni imela lastnega doma za gledališke generalke in nastope, zato ji je sokolsko društvo odstopilo svojo dvorano, ki je bila v bistvu lesena baraka, ki so jo postavili med 1. svetovno vojno za ruske ujetnike. Zato je še dolgo potem nosila ime »ruska baraka«. Pozneje so imeli igralci »Svobode« predstave pri Lečniku na guštanjskem trgu in nazadnje na Petračevem vrtu ob Meži; obakrat torej v zelo znanih gostilnah tistega časa. Leta 1922 je »Svoboda« zelo uspešno odigrala Kralja na Betajnovi, leto pozneje (1923) pa igre Bobrov kožuh, Hlapci, Veleturist in Lenitev. Leta 1924 so se predstavili z igrama Babilon in Žrtve. Leta 1925 so pripravili dve premieri: 1. maja 1925 so igrali Vdovo Rošlinko. Od še poznanih guštanjskih igralcev so pri premieri sodelovali : Franc Mezner, Jože Stana, Mirko in Marija Tasotto, Miha Zavodnik in Maks Žagar, sedlar v Guštanju. 1. novembra 1925 so se predstavili z dramo Mati.
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, ki je bil tudi tajnik guštanjske Svobode (vsi zapisniki od 9. 2. 1924 pisani z njegovo roko in overjeni z njegovim podpisom), je skrbel, da so o uspešnem delu guštanjskih »svobodašev« brali tudi izven lokalnih meja. Tako hvali uspešno uprizoritev Kralja na Betajnovi in druge uspehe igralcev. »Malo je na Slovenskem delavskih in drugih podeželskih odrov, ki bi v teh časih mogli uprizarjati igre, kakor so jih guštanjski fužinarji. Na svojem odru so dajali Cankarjeve Hlapce, Kralja na Betajnovi, Gogoljevo Lenitev, Finžgarjevo Razvalino življenja in še mnogo drugih dobrih del. Treba je priznati, da so bili igralci pridni, a treba je povedati tudi to, da se je ljudstvo iz Guštanja in okolice v velikem številu udeleževalo teh predstav. Predstave guštanjske »Svobode« so bile najbolj obiskane.« (Kralj na Betajnovi v Dobrijah, Obzornik 1948/63).
Na plebiscitnem ozemlju so koroški borci med drugimi propagandnimi dejavnostmi tudi z gledališkimi igrami agitirali po koroških vaseh za Jugoslavijo. Andrej Kotnik, po domače Jurič z Dobrij, se je spominjal, da so v tem času guštanjski in prevaljski igralci v Velikovcu igrali »Divjega lovca« in so z njim zelo uspešno gostovali po deželi. Učitelj Hren je za to priložnost napisal igro, ki jo je Andrej Kotnik imenoval kar »plebiscitna igra«. Pri teh igrah so poleg Juriča sodelovali še Julij Felaher, Tone Gaspari in žena učitelja Vinka Möderndorferja. Tudi uspešne gledališke predstave širom koroške dežele niso mogle preprečiti zgodovinske tragedije. Plebiscit smo izgubili, Mežiška dolina pa se je začela vraščati v novo državo, v kateri se je strankarski boj še bolj ostril. Najbolj znani guštanjski igralci v tem obdobju so bili: Rajko Kotnik, Zorko Kotnik, Avguštinova Lojzka, Petračeva Justa in Ludvik Kotnik. Nekatere smo omenili že pri plebiscitni propagandi.
Pa nazaj k delu guštanjske Svobode! Njeno letno poročilo za leto 1929 omenja, da so leta 1928 začeli rokodelski pomočniki v Guštanju »na veliko fabricirati komedije«, nikjer pa ni podatka, kaj so predstavili gledalcem . Dramski odsek guštanjske Svobode se v teh letih ni proslavil, saj je bila igralska bera skromna. Njihovo poročilo s kongresa Svobod pravi, da je Svoboda preživljala hudo krizo, ker ji je primanjkovalo denarja, pa še večina njenih članov je zapustila Guštanj. V novem sokolskem domu so se 27. decembra 1931 naposled le predstavili z delom Real – Farner : Trije vaški svetniki, 24. januarja 1932 pa so s to igro gostovali na Muti. 16. maja 1932 so se predstavili v Mežici z igro Teta na konju.
Guštanjski Sokol je bil v tem času bolj prizadeven. Leta 1931 so prikazali v novem sokolskem domu, ki so ga svečano odprli 22. novembra 1931, Milčinskega Mogočni prstan. V letu 1932 pa so si predstave sokolskega društva kar podajale roko:
– 31. 1. in 14. 2. 1932: K. Znaufs: Vražja misel,
– 21. 2. 1932: František Langer: Kamela skozi iglino uho,
– 22. 2. 1932: Thomas Brandon: Charleyeva teta,
– 2. 2. 1932: Pajme: Palček potep,
– 6. 3. 1932: France Bevk: Bedak Pavle,
– 9. 3. 1932: Vražji Rudi,
– 6. 11. 1932: Petrovič: Vozel.
Učitelj Janko Gačnik, ki je bil v tem času tudi tajnik »Sokola«, je režiral veliko spevoiger in operet, s katerimi so se igralci »Sokola« predstavili na gostovanjih na Prevaljah, v Mežici, v Libeličah, Dravogradu in Slovenj Gradcu. Znan je podatek, da so uprizorili tudi kantato Jeftejeva prisega in Schwabovo »Jutro«. Marjan Kolar v citiranem članku omenja, da je pri teh igrah sodelovala kot režiserka in igralka tudi Hedvika Jamšek.
Tudi guštanjsko Katoliško prosvetno društvo je bilo, kakor lahko razberemo s hrbtne strani ohranjene fotografije , »zelo agilno in iznajdljivo. Z najpreprostejšimi sredstvi zna ustvariti krasoto. To je razvidno iz igre ‘Dekle z biseri’, ki jo je uprizorilo z uspehom l. 1931« (Fotografijo z ohranjenim citiranim besedilom, kakor tudi vse druge, ki so objavljene za ilustracijo tega prispevka, hrani v svojem fotografskem in filmskem oddelku ravenski muzej).
Da je laskavi tekst zelo realen, dokazujejo uprizoritve prosvetnega društva v letu 1932:
– 3. 4. 1932: Gustave Lemoine: Materin blagoslov ali Nova Chanchon,
– 24. 4. 1932: Kazimir Zakrajšek : Prisegam,
– 24. 7. 1932: Kazimir Zakrajšek : Pri kapelici in Botra Negra (obe istočasno),
– avgust 1932: Miklova Zala (na Petračevem vrtu ob Meži),
– 8. 9., 18. 9. in 25. 9. 1932: Nestroy : Lumpacij Vagabund,
– 23. 10. 1932: Anton Medved: Crnošolec,
– 20. 11. 1932: Davek na samce in Dragotin Vodopivec : Čarodejna brivnica (istočasno) .
V letu 1932 so vsaj po eno igro naštudirala tudi tale guštanjska društva:
– Društvo rokodelskih pomočnikov : Urban debeluhar januarja 1932 v Kotljah in 7. 2. 1932 v Guštanju) ,
– Gasilsko društvo : Fodor Laszlo: Revna kot cerkvena miš (19. 3. 1932), Vražji Rudi (8. 12. 1932),
– Gospodinjska nadaljevalna šola: Pri Prodnikovih, Vedež (9. 4. 1932).
Tudi v Črni so v dvajsetih letih ustanovili svoje delavsko prosvetno društvo, »Svobodo«, ki se je predstavila gledalcem z nekaj uspešnimi predstavami svojega dramskega odseka. Igrali so resnejše stvari, npr. Na dnu, Kralj na Betajnovi, niso pa se branili naštudirati tudi Vdovo Rošlinko ali Avtomobilista da so le pritegnili dovolj gledalcev. Poročila »Svobode« iz Črne govore, da so leta 1931 uprizorili tri igre. Zanesljivo so 15. 11. 1931 prikazali delo dr. Stolbejeve Stari grehi, pripravljali pa so še Prisego ob polnoči Manice Kumanove, Tri vaške svetnike in morda tudi Glavni dobitek Frana Lipaha. Dokazov za uprizoritev zadnjih treh del ni. Tudi za Črnjane je bilo najbolj uspešno leto 1932:
– 2. 2. 1932: Alojzij Remec: Preužitkarji
– 21. 2. 1932 : Če sta dva,
– 13. 3. 1932: Etbin Kristan: Zvestoba,
– 17. 4. in 16. 10. 1932: Avtomobilist,
– 19. 6. 1932: Anton Novačan: Veleja,
– 3. 9., 18. 9. in 25. 9. 1932: Ivan Cankar : Kralj na Betajnovi,
– 26. 12. 1932: Maksim Gorki: Na dnu.
Ohranjena fotografija pa priča, da so že leta 1928 zelo uspešno odigrali Kralja na Betajnovi. Dramska skupina črnjanske »Svobode« je bila tako uspešna in odmevna tudi zaradi stalnosti svojih članov, ljubiteljskih igralcev. Med drugimi so leta 1928 (pa še tudi pozneje) igrali: Andrej Vehovar , Amalija Sterže in njena hčerka, Franc Sterže, Micka Kolšek, Tončka Jezernik, Jakob Bloder, Golob, Jerica Repanšek (por. Forstner), Ivan Forstner (režiser, navdušen ljubitelj odrske umetnosti), Valent Grubelnik, Aleš Modrej, Silvester Obretan in še nekaj drugih.
V letu 1932 se je Sokolsko društvo Črna predstavilo gledalcem le s Tremi vaškimi svetniki, in sicer januarja 1932.
Veliko bolj delavno pa je bilo v tem letu črnjansko Katoliško prosvetno društvo :
– 3. 4. 1932: R. Bazin – Dr. Dornik: Gruda umira,
– 15. in 16. 10. 1932: Kazimir Zakrajšek : Prisegam,
– 6. 11. 1932: Janez Ev. Krek: Tri sestre,
– 5. 12. 1932 : Dva gluha in Kazimir Zakrajšek : Pri kapelici (istočasno).
Kolo jugoslovanskih sester iz Črne pa je 29. 9. 1932 predstavilo igro K. Zakrajšek : Dva računa in Milan Skrbinšek: Mati.
V Mežici so imeli gledališke predstave pri Toffu. Igrali so predvsem ljudske igre. Za prvo obdobje so znani podatki o teh igrah: Deseti brat, Dve nevesti in Davek na samca. Uprizorili so jih nekje med 1920 in 1925.
V letu 1932 pa so bile v Mežici naslednje predstave: Sokolsko društvo Mežica je uprizorilo Charleyevo teto (28. 2. 1932) in Radikalno kuro (26. 4. 1932).
Mežiška Svoboda je šla na oder s Tremi vaškimi svetniki (14. 2. 1932) in Tihotapcem (Jurčič – Bujak; 14. 1. in 17. 1. 1932).
Žerjavčani so si na mestu, kjer je nekoč stal Čemernikov hlev, postavili novo sokolsko dvorano . Prizadevni žerjavski kulturni delavci iz tistih let. Peruš, Mauhler, Prevalnik, Selišnik, Mavrič, so bili najbolj zaslužni za igre, ki so jih postavili na oder v tem domu, z njimi pa so gostovali tudi v Savinjski dolini. V letu 1932 so bile v sokolskem domu tele predstave, ki jih je naštudirala igralska sekcija sokolskega društva:
– 7. in 8. 5. 1932: O. Blumenthal, G. Kodelburg: Pri belem konjiču,
– 5. 12. 1932: Real – Farner: Hlače,
– 17. 12. 1932: Fran Govekar: Legionarji.
Tudi na Prevaljah je najbrž že zgodaj pričela z delom uspešna dramska skupina, saj Andrej Kotnik, po domače Jurič z Dobrij, pravi, da »če so na Prevaljah kakega ‘trepa nucali’, so pa po mene prišli«. Ohranjena je fotografija dramske skupine s Prevalj ob krstni uprizoritvi Divjega lovca.
Prevaljski igralci so takrat vadili in igrali na Fari, v gostilni Štekl. Igralci so bili predvsem s Prevalj in z Leš. Na fotografiji smo lahko razpoznali Poldeta Abrahama z ženo Majdo, Rudolfa Jasserja, Poldeta Libernika iz Podkraja v Zgornjih Libučah in Mačičeva mizarja, ki sta igrala orožnika. Zanesljivega leta ni mogoče ugotoviti, glede na prepoznane igralce pa to predstavo lahko uvrstimo v leta med 1919 in 1921, medtem ko komentar na hrbtni strani fotografije uvršča to igro v častitljivo leto 1910! Znano je tudi, da so v dvajsetih letih na Prevaljah igrali Moč uniforme, Pasijon, leta 1922 igro Domen, leta 1923 pa Miklovo Zalo. To igro so v letu 1923 igrali šestkrat, v letu 1924 pa še trikrat. Prav tako so leta 1923 prvič uprizorili igro Quo vadis. Združena gledališka skupina Svobode Leše – Prevalje je v letu 1932 uprizorila te igre:
– 3. 4. 1932: Etbin Kristan: Zvestoba,
– 3. 7. in 2. 10. 1932: Engelbert Gangl: Sin,
– 14. 8. in 28. 8. 1932 : Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica.
Na Lešah so še pred združitvijo igralskih skupin predstavili nekaj gledaliških iger.
Že leta 1921 je leška »Svoboda« igrala Podzemeljskega škrata, leta 1924 pa Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nekje med letoma 1928 in 1930 so se predstavili še z Divjim lovcem. Na tej predstavi je menda sodelovala tudi glasbena skupina iz Guštanja, saj na ohranjeni fotografiji lahko prepoznamo Antona Godca Mirka Meznerja, Andreja Čapelnika in Franca Lepka. Leta 1929 so zaigrali
Prisego ob polnoči, 18. 1. 1931 pa igro Gostilničar pri svetem Raku, ki jo je režiral Karel Doberšek.
Sokolsko društvo Prevalje leta 1932 uprizorilo tele igre:
– 30.1. in 2. 2. 1932 : Schönherr: Vražja žena,
– 8. 5. in 24. 7. 1932: Julij Horst: Nebesa na zemlji,
– 29. 6. in 10. 7. 1932: Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk,
– 20. 11. in 27. 11. 1932: Fr. Dobovišek : Radikalna kura.
Prevaljsko Katoliško prosvetno društvo pa je bilo v letu 1932 pred gledalci s temi igrami:
– 31. 1. in 2. 2. 1932: Josip Lavtežar : Darinka, spevoigra,
– 28. 2. 1932: Maurice Maeterlinck: Stilmontski župan,
– 5. 6. 1932: Kazimir Zakrajšek: Pri kapelici,
– 6. 11. 1932: Franz Grillparzer: Prababica,
– 4. 12. 1932: Jaka Štoka: Trije tički.
Kolo jugoslovanskih sester s Prevalj je 21.5.1932 prikazalo igro K mamici, 16.10. 1932 pa Petrovičev Vozel.
Strelsko društvo s Prevalj pa je 17. 12. 1932 uprizorilo igro Davek na samce.
Že leta 1919 je v Kotljah tamkajšnji nadučitelj Adolf Sokol režiral Ribničana Urbana, ki so ga hotuljski igralci predstavili pri Križanu pod Uršjo goro. Pozneje so jim pomagali gasilci in so igrali na šoli, ki je bila seveda pretesna za vse, predstav željne obiskovalce. Igrali so Zakopane zaklade, Bele vrtnice in podobne ljudske igre in burke. V letu 1931 so se 19. 4. in 26. 4. gledalcem predstavili z ljudsko igro Krivoprisežnik. Igrali so tile igralci: Franc Šajbler, Jožko Breznik, Ivica Herman, Franc Herman (po domače Hrvat), Adolf Sokol (režiser), Marija Šajbler, Florijan lvartnik (po domače Pavšer), Justa Kostwein, Pepi Kolar, Marija Dvornik, Ernest Lizin, Podpeška Micka, Ana Sadovnik, Helena Metarnik, Jožefa Kostwein, Ignac Wastl, Šrobova Rozka, Franc Gradišnik, Fradiški Lojz in Predovski Franc. Scenarist je bil Jože Šater, med igralce pa se je postavil tudi hotuljski župnik Ivan Serajnik.
Leta 1927 so v Šentanelu uprizorili Našo kri. Med originalno kostumiranimi igralci smo na fotografiji lahko prepoznali Cirila Marina, Riflovega Nantija in Feliksa Senico. Igra je bila predstavljena gledalcem 30. 1. 1927. Režiral je učitelj Grafenauer. Ljudje se še spominjajo, da so Šentanelci igrali potem kar vsako leto. Naštudirali so Miklovo Zalo, Tri tičke, Divjega lovca … Igralci so po vsej verjetnosti delali v okviru šentanelskega Katoliško prosvetnega društva, saj so podatki o uprizoritvah te igralske skupine ohranjeni tudi za leto 1932:
– 28. 3. 1932: Zamorci, Dve teti, Tihotapci (vse tri istočasno),
– 17. 7. in 7. 8. 1932: Kazimir Zakrajšek : Pri kapelici.
Igre so uprizarjali pri Riflu ali kar na prostem pri kapelici.
Ohranjeni so tudi podatki o gledaliških prireditvah v Podpeci. Leta 1932 je Podporno društvo za šolsko mladino v Podpeci uprizorilo:
– 7. 2. 1932: Cvetko Golar: Vdova Rošlinka,
– 6. 3. 1932: Pepelka in koncert (v izvedbi šolarjev),
– 10. 4. in 14. 4. 1932: J. Jurčič – l. Cesnik : Domen,
– 31. 12. 1932: Real – Farner: Trije vaški svetniki.
Organi finančne straže Kapla so 7. 2. 1932 predstavili igro Čez deset let, Društvo sv. Cirila in Metoda Duh na Ostrem vrhu pa 19. 6. 1932 na Kapli igro Josipa Štolbe: Stari grehi.
Toliko je na razpolago podatkov za obdobje 1919 do 1932. Ob uprizoritvah, režiserjih, ki se ponavljajo zdaj tu in tam, pa tudi ob igralcih, katerih imena lahko odkrijemo zdaj pri Svobodah in spet pri Sokolih, se nam ponujajo naslednje ugotovitve: društva v tem času nikakor niso bila vase zaprta, četudi so bila strogo politično opredeljena. Med seboj so si »sposojala« režiserje, tehnične pripomočke in tudi igralce. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo največ takega sodelovanja med Svobodami in sokolskimi društvi, saj je znano, da je guštanjska Svoboda priredila od leta 1931 naprej skoraj vse svoje igre v guštanjskem sokolskem domu, v prvih letih pa v »ruski baraki«, ki je bila prav tako namenjena za prostore Sokolskega društva v Guštanju. Ugotovimo tudi lahko, da so za prvi del tega obdobja (1919–1923) na razpolago bolj skromni podatki o gledaliških uprizoritvah, za obdobje, ki temu sledi (1924–1932), pa so ohranjena dokaj bogata pisna in tudi fotografska pričevanja. Ti podatki pa seveda še nikakor niso popolni! Pregledati bi bilo treba še vse dosegljive publikacije posameznih političnih strank oziroma društev, ki so ob sklepu sezon gotovo objavljala poročila o svoji dejavnosti. Za tak postopek pa bi bil potreben bistveno daljši vloženi čas in zamudno iskanje tudi po ljubljanskih knjižnicah in arhivih.
