Taboriščno naselje z barakami in njihovo opremo ter ozkotirno železnico, elektrarno in vodovodom je postalo zanimivo tudi za gospodarske načrte ptujskega vinskega trgovca in veleposestnika Franca Čučka.
V taborišču Mlada Boleslava, južno od železniške proge je hotel zgraditi tovarno železniških voz, a so se njegovi načrti za veliko tovarno izjalovili. Od leta 1921 do 1926 mu je v Strnišču uspelo ustanoviti le nekaj manjših industrijskih obratov, v katerih je zaposlil približno 180 delavcev iz sosednjih vasi: leta 1921 predelovalnico sliv za brinele, 1922 tovarno tehtnic, 1923 delavnico za lesno volno, delavnico slamnatih tulcev, parfumerijo in pletarno rogozne pletenine in preprog, 1924 pa še delavnico gramofonskih zvočnic in delavnico harmonik.
Večina obratov je do leta 1926 oz. 1928 propadla in Čučka privedla do stečaja. Po Čučkovem stečaju je Strnišče leta 1928 kot glavna upnica prevzela Ljudska posojilnica v Ljubljani. Odpravila je vse obrate, podrla barake, les ter ostalo opremo pa razprodala. Do leta 1930 in 1931 so bila Strniška taborišča izbrisana iz obličja zemlje. V zemlji je ostalo le 7 km dolgo kanalizacijsko omrežje iz betonskih cevi. Nekdanje Hellinovo posestvo pa je nova lastnica vodila kot gozdno gospodarstvo.
Po propadu Čučkovih podjetij so kraj zapustili tudi njegovi prebivalci. Obljudeno je ostalo le grajsko poslopje s pribl. petdesetimi prebivalci in hiše ob železniški postaji Strnišče. Novo poglavje v zgodovini kraja se je začelo z izbruhom 2. svetovne vojne. Več o tem lahko izveste v digitalni zbirki Iz zgodovine Kidričevega.