Gostilna je bila na današnjem naslovu Cesta Staneta Žagarja 28. Lastnika sta bila Franc in Marija Šušteršič (tudi Mara, rojena Gašperlin). V gostilni so stregli domačinom, najbolj pogosto pa furmanom, ki so lahko konje privezali k železnemu drogu; konjem je dal krčmar vodo in seno, lastnikom pa je postregel z vinom. Vino so hranili v vinski kleti v sosednji stavbi.
Iz spominov sorodnika Janka Zupana:
- Gostilna je bila znana po dobri hrani. Med boljše jedi so spadale goveja juha, telečja obara, zrezki, pražen krompir in različni štruklji, za sladico pa so postregli potico, jabolčni zavitek, krofe, domačo marmelado in maslo ter kompot.
- Od prihoda železnice naprej so k njim vse večkrat zašli tudi letoviščarji, ki so jim v tej gostilni rekli ‘sommerfrisch’. Kot se spominja Mimica Trebec, rojena Šušteršič, so domačini radi prisluhnili tujcem, oni pa so imeli radi domačo hrano in so radovedno odkrivali okolico. Sprehajali so se po okolici in se hodili kopat v Kokro. Svoje goste so stregli v gostilni, jim pripravljali bogate malice za sprehode ali pa so jih s kočijo peljali na Jezersko, Brezje, Bled ali do obronkov sv. Jošta in Šmarjetne gore. S konji ali z zapravljivčkom so jih šli tudi iskat, ko so prispeli na železniško postajo.
- V gostilno so redno prihajali tudi gostje z Dunaja, med njimi Ludvik in gospa Hribar. Njima v čast so eno od gostinskih sob poimenovali kot Hribarjevo sobo.
