Buon giorno, Dober dan , Guten Tag,
Dušan Kalc , mi je predlagal, da naj opravim danes ta govor , priznam , da sem okleval in sem razmišljal kar dolgo časa , če je primerno, da jaz kot po rojstvu Nemec, sem prava oseba za ohranjanje spomina na zločin, ta grozni množični poboj, ki so storili moji rojaki.Rodil sem se leta 1957 v bližini dveh meja in vsakič, ko sem kot otrok in pozneje kot najstnik stopil v sosednjo Francijo, sem se počutil krivega, zato je bil eden od razlogov, da sem se naučil francošči no kot prvi tuji jezik in to v popolnosti, saj nisem hotel, da me spoznajo kot Nemca. Seveda, registrske tablice avtomobila so me izdale .
Moral sem odraščati, dokler nisem ugotovil, da mi je nemogoče prevzeti tako krivdo in to že zaradi mojega leta rojstva. Odkril sem, da kot nam pripadnikom tega naroda, ta krivda prinaša dolžnost, posebno za nas mlajše nekaj drugega bolj pomembno ODGOVORNOST .Odgovornost , da postavljamo vprašanja , da vprašujemo starše in stare starše , učitelje in starejše znance. Kaj ste vi naredili ? In zakaj se niste uprli ? Kaj se je zgodilo v vaši družini, v svojem mestu ali državi ? Kako, da so izginili vaši sosedje?
Naučil sem razlikovati med krivdo in odgovornost , in sem odkril, da vsi mi imamo veliko odgovornost odločno nasprotovati vsakemu poskusu zanikanja, da se učimo o preteklosti, da bi
preprečili take dogodke in da branimo najvišjo vrednost , ki jo imamo. Demokracija je edina oblika sožitja, ki zagotavlja človekove pravice, svobodo mišljenja in enakopravnosti državl janov in nam daje jamstvo za ureditev svetlejšo prihodnost za mlade.
3. aprila je minilo70 let odkar so nacisti tukaj na tem mestu ustrelili 72 ljudi, od katerih je le eden imel možnost čudežne rešitve – Štefan Rodić .Povračilno nemško ukrepanje se je usmerilo proti protifašistom, partizanov in talcev, zaprtih v zaporu Coroneo v Trstu. Bili so to zelo različni ljudje : kmetje, delavci, težaki, študenti, uradniki, mornarji . Večina jih je bila zelo mlada . Prišli so iz območja med mestom Pesarom iz deželo Marke v Italiji, iz
Tržiča, Krasa Trsta in Pole, iz istrskih mest , iz Vipavske doline in na območju Reke , Kvarnerja, Dalmacije, pa tudi iz bolj oddaljenih od območja Zagreba , Ljubljane in celo iz Bosne, kjer se je rodil tudi edini preživeli Štefan Rodić iz Drvarja v Bosni .
Predvsem pa so bili različnih narodnosti , med njimi tudi Italijani , Slovenci, Hrvati in njihove kraji rojstva nam veliko pove o temu, kako je pomemben pojem narodnosti v tej deželi, ob preteklih
spremembah meja, zakaj je tako pomemben, kar je sicer neznano tistim, ki živijo v notranjosti držav. Tu so mešani narodi , ljudje in identitete , kar je pustilo globoke sledove v socialni sestavi. To je Evropa.
Ne smemo pozabiti tudi na številne druge zločine, ki so jih zagrešili nacisti v času, že 20 dni po pokolu na Opčinah, 51 obešenih v ulici Ghega, tudi njihova trupla so bila sežgana v Rižarni, šele takrat na novo aktivirana. .Ubiti so bili od Nemcev na podoben način s podobno dinamiko , kot so to naredili v Rimski četrti »Fosse Ardeatine«, usmrtitve brez sojenja , nobena preiskava, nobene obsodbe. Deportiranci iz kraški vasi Nabrežina, Devin, kot je zapisal Ivan Vogrič od Nacionalnega
združenja italijanskih partizanov , ” bili so zajeti od Nemcev s pomočjo italijanskih, slovenskih in ruskih kolaboracionistov.” in le nekaj mesecev kasneje so požgali vasi Mavhinje, Cerovlje, Vižovlje in Medeja.
To je naša skupna odgovornost in naša dolžnost je , da se spomnimo.