Seebacher je ustvarjal predvsem v posebni tehniki bakropisa, ki je sprejela ime po nemškem izrazu Radierung – radiranke. To je stara grafična tehnika globokega tiska, ki se je razvila že v 14. stoletju.
Izvaja se na popolnoma ravni polirani in očiščeni bakreni, medeninasti ali pocinkani plošči, ki jo umetnik prevleče z elastično voščeno zmesjo. To je lahko vosek, asfalt, mastik ali kolofonija, ki jo izvajalec enakomerno nanese na ogreto ploščo. Ohlajena plošča, prevlečena še s sajami, je nato podobna polirani marmorni plošči. Na nastalo trdo površino plošče umetnik nariše motiv z rdečo kredo v negativu, ki ga nato z ostra kovinsko iglo vreže. Pri tem mora paziti, da nanešeno zmes odstrani povsod in prodre do plošče. Očiščeno ploščo nato položi v posodo z razredčeno kislino, ki naje in poglobi samo tiste dele plošče, ki so odkrite z iglo. Plošča ostane v kopeli tako dolgo, dokler umetnik ne dobi zelene globine jedkanja. Pri jedkanju se na risbi naredijo zračni mehurčki, ki jih umetnik odstrani s tamponom ali čopičem. Ti mehurčki onemogočajo enakomerno jedkanje linij, kar daje radiranki posebno draž. Ko je umetnik z delom zadovoljen, ploščo izpere, vosek očisti in ploščo dobro osuši. Nato nanjo potem, ko jo rahlo ogreje, nanese tiskarsko barvo tako, da barva prodre do vseh poglobljenih linij. Odvečno barvo odstrani, položi na ploščo navlažen elastičen papir dobre kakovosti ali tkanino in stisne z drugo kovinsko ali leseno ploščo ter postavi v tiskarski stroj. Pot pritiskom valjev tkanina vpije barvo iz vdolbin, na papirju pa ostane pozitiv. Ta metoda ni primerna za veliko število odtiskov, zato se vsak tak odtis smatra za originalno grafiko. Če želimo dobiti večje število odtisov, moramo ploščo ob postopku galvanizacije prevleči z jeklom. Radiranko izdela torej umetnik popolnoma sam, zato je njena vrednost tako velika. Od primerne razdelitve barve je odvisna tudi lepota slike, zato si niti dve sliki nista popolnoma enaki. Na ta način je izdeloval svoje radiranke tudi Avgust Seebacher, ki je postopek svoje tehnike razložil celjskemu tiskarju Otmarju Michaleku, ko ga je obiskal v njegovem ateljeju po izidu prvega zvezka radirank Celeia antiqua et nova. Umetnik je v enem dnevu naredil komaj dvajset odtisov, kar je bil zgovoren podatek o tem, koliko truda je bilo potrebno vložiti za en dober odtis.
Seebaeher je izdeloval enobarvne rjave in tudi barvne radiranke.
Seebaeher je izdeloval enobarvne rjave in tudi barvne radiranke.
