Leta 1893 je zemljišče na vrhu Šmarjetne gore odkupil Kranjčan Ivan Cof, sicer merosodec (merilec vinskih sodov), in na vrhu postavil gostišče, ki se ga je prijelo ime Cofišče.
Novo pot do sedla je na njegovo pobudo uredila občina, zgornji del pa lastnik sam. Leta 1895 mu je lesena stavba zgorela, a ni obupal in sezidal novo stavbo iz kamna in opeke, ki je imela zgoraj skozi okna razgled na vse strani, poleg nje je izkopal vodnjak za deževnico, uredil okolico in pridobil dovoljenje za gostilno. Leta 1919 je posestvo odkupil konzorcij 25 kupcev iz Kranja, za upravitelja pa so izbrali Ivana Savnika. Skromno gostišče so spremenili v gorski hotel. Obisk Šmarjetne se je povečal po letu 1920, ko so jo radi začeli obiskovati delavci, zaposleni v novih tekstilnih tovarnah.
Po drugi svetovni vojni je padla odločitev, da je čas za nov hotel. Z gradnjo so začeli leta 1952 in jo končali skoraj 10 let kasneje. Denar za hotel so na pobudo planinskega društva prispevala številna podjetja in banke pa tudi občina.
Zanimivosti:
– Leta 1952 načrtovan hotel naj bi imel štiri nadstropja in razgledni stolp. Ko so bili po 8 letih dokončani šele klet in dve nadstropji, se je občinsko vodstvo odločilo, da sofinancira zaključek gradnje, a da naj se dodatni dve nadstropji ne gradita navzgor, ampak spodaj. Tako so Šmarjetno goro leta 1960 znižali za višino dveh nadstropij (s 654 na 643 metrov).
– Leta 1963 je planinsko društvo predlagalo, da naj se na Šmarjetno goro postavi gondolska žičnica s spodnjo postajo na Zlatem polju nad Savo. Gostje naj bi se z atraktivno vožnjo popeljali »visoko nad sotesko reke Save čez tovarno Tekstilindus prav pred hotel.« (Franc Puhar: Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj, 2000, str. 134) Cesta pa naj bi bila v zimskem času sankališče. Z gondolo ni bilo nič, pa tudi hotel je odtlej počasi propadal, vse do leta 1988, ko ga je odkupila Angela Jekovec, ga obnovila in oživela.
– Na osončenih južnih pobočjih Šmarjetne gore so od nekdaj gojili vinsko trto. O tem pričata ledinsko ime pobočja – Torkla (preša) in ime ulice v Stražišču, ki se vije ob vznožju – Cesta na vinograde. Zadnji, ki so tu gojili trto, so bili Freisinški škofje pred približno 400 leti. Simbolično nadaljevanje te tradicije je zasaditev cepiča znamenite mariborske trte leta 2000 pod stavbo hotela.
– Šmarjetna gora je bila s svojo razgledno lego privlačna že od nekdaj. Njen drugi, nižji vrh je znan kot Grmada – prebivalci okoliša so v času turških vpadov na njem prižigali stražne ognje. Gradišče je značilna obrambna utrdba iz železne dobe (1000 – 300 let pred našim štetjem), zgrajena na visokem hribu. Gradišča so postavljali slovanski priseljenci v naših krajih, povečini pa so bila opuščena v rimskih časih. Nekatera gradišča so spet pridobila na pomenu v srednjem veku, ko so služila kot pribežališča.
– Blizu gostišča stoji cerkev sv. Marjete, ki je bila priljubljena romarska točka. Zgrajena je bila v 9. ali 10. stoletju. Prvič je bila omenjena v pisnih virih leta 1272, drugič pa 1342, ko je bila obnovljena. Posvečena pa je sv. Marjeti, ki je zavetnica pred nevihto in točo. Cerkev je bila po jožefinskih reformah konec osemnajstega stoletja zapuščena in je propadala do temeljite obnove v letu 1989.
