skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Mappa  

Jurčičev književni opus

»Z veliko lučjo je svetilo sonce po Ljubljani, v dvorani licejske knjižnice je bilo zadahlo, prah je plesal v žarkih, ki so segali skozi okna med knjige in njihove zveste varuhe. Jurčič je visel nad Valvasorjem. Že trikrat je prebral mesto, kako so Turki leta 1475 nenadoma navalili na sejmarje, ki so se bili zbrali na Muljavi. Doživljal je grozo nesrečnega ljudstva, videl je žrtve, ki so morale v sužnost. Nad štiri tisoč jih je bilo, mož in žena v cvetu let, dečkov in deklic. Kakor da se godi danes, to uro, je vrvelo vse pred njegovimi očmi. Napisal si je nekaj v beležnico, pomislil, potem pa segel spet po Glasniku, ki je ležal pred njim. Listal je po njem in se vnovič ustavil na tistem mestu, ki ga je bilo spodbudilo. Tako lakonično je napisal Levstik: 'Dovolj imamo gradiva, zlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno. Zato so pa tudi naše najlepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina teh časov pri nas leži še v celini. Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil.' Zdaj je delavec tu, a ne more dalje. Ne ene osebe ne omenja Valvasor, le brezoblična množica nesrečnikov strmi iz onih strašnih dni v sedanjost. Kaj je bilo ž njimi? Utonili so v tujem svetu. Vsi? Dečki so se vrnili, ta in oni. Toda kako? Kot krvniki lastnih bratov in sester. Jurčič se vzravna in krčevito zgrabi misel. Kakor živ je pred njim janičar. Od kod? S Kozjaka pri Dobrniču, kjer se še danes vidijo razvaline. Sin slovenske zemlje, vkljub temu nesreča svojih rojakov. Jurčič vzame papir, piše. Vse živi pred njim, išče poti, da bi se izlile v široko povest, a drobni vir ne najde izhoda. Kar je zapisal je medlo, nekaj povsem drugega, kakor vse, kar se je zbiralo v njem in sililo na dan. Ali naj išče v narodnih pesmih nasveta?«

(Pot desetega brata, str. 59-60)

Odlomek iz biografskega romana nazorno pripoveduje o snovanju Jurčičevega dela o Juriju Kozjaku, slovenskem janičarju. Literarno delo vsebuje zgodovinske motive in zanj je Jurčič prejel nagrado še kot dijak.

 

Per saperne di più

Dedovo pripovedovanje in vpliv domačih krajev

Jurčič je dobre temelje in nadarjenost za pripovedništvo prejel v otroških letih od svojega deda, materinega očeta, ki mu je mnogokrat pripovedoval zgodbe. V Alojzijevišču so študijski predstojniki, med njimi posebno stari prefekt in poznejši ravnatelj zavoda Čbeličar Jurij Grabner, kmalu spoznali Jurčičev dar in mu dali priložnosti, da se je seznanil s spisi slovenskih pesnikov in pripovednikov, pa tudi raznih tujih pisateljev. Še posebej je rad prebiral knjige Walterja Scotta. 

Jurčič je bil prvi veliki slovenski pripovednik; njegovo ime predstavlja razcvet slovenske novele, prvo obdobje slovenskega romana, začetek slovenske tragedije. V svojih literarnih delih je zajemal poljudne teme iz narodnega življenja in preteklosti, orisoval in ovekovečil je like očakov in posebnežev; posebna je pripoved o polharjenju, ki jo je zapisal po pripovedovanju starejših vaščanov iz Muljave.

Levstikov vpliv

Na ustvarjanje mladega pisatelja so najbolj vplivali zapisi Frana Levstika v Slovenskem glasniku in Kmetijskih in rokodelskih novicah (dalje: Novicah). Levstik je tam leta 1858 objavljal članke z naslovom »Napake slovenskega pisanja«. Ti sestavki so Jurčiču pokazale, katerih hib naj se ogiba, in ga navajale, da se je treba učiti jezika tam, kjer ga hranijo še v prvotni sili in slikovitosti, pri kmečkem ljudstvu, posebno na Dolenjskem.

V »Potovanju iz Litije do Čateža« (1858) je Jurčič videl, kako je »treba pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja« in kako je treba upodabljati domače ljudi, da jih vidiš kakor žive pred seboj. Obenem se je učil ceniti in nabirati narodne pesmi, pravljice in pripovedke, predvsem pa se je seznanil z Levstikovim načrtom, kako naj bi se pospešil razvoj slovenskega slovstva, posebno pripovednega. Za roman naj bi bil zgled Goldsmithov »Župnik Wakefieldski«: najti bi bilo potrebno pomembnega domačina in ob njem druge stranske like. Po Levstikovo obstaja lik prebrisanega Ribničana in dovolj pripovedk o vojaških beguncih, rokovnjačih in desetih bratih. Za novele pa je na voljo dovolj gradiva zlasti iz turških bojev. V Levstikovem Martinu Krpanu je Jurčič našel vzor na narodnih izročilih zgrajene povesti, ki je veljala za najboljše delo dotedanje slovenske proze.

Jurčič je začel delati po tem literarnem programu in nabirati narodno blago, pesmi, pravljice in pripovedke. Ob koncu l. 1861 je Anton Janežič v Slovenskem glasniku objavil Jurčičevo Pripovedko o beli kači. Po tem je bilo še nekaj ljudskih pripovedk objavljenih v Slovenskem glasniku in Stritarjevem dunajskem Zvonu. Razen tega si je Jurčič zapisoval značilne izreke, krepke primere, slikovite govorne podobe iz ust muljavskih domačinov bodisi na vasi ali v očetovi žganjariji. Tako nabrano blago je začel potem po Levstikovem zgledu uporabljati za nove pripovedne umetnine.

Jurčičev literarni opus

Po končanem šestem razredu gimnazije je leta 1863 s Spomini na deda v Novicah postavil trajen spomenik svojemu prvemu učitelju pripovedništva; te zgodbe vsebujejo teme ljudskega pripovedovanja v okviru skupnih poti z dedom in prizorov iz vaškega življenja na Muljavi. Pod Spomine se je podpisal kot J. J. Zavojšček. Z ljudskim izročilom sta napolnjeni tudi povesti Prazna vera (1864) in Uboštvo in bogastvo (1865). Ivan Prijatelj prišteva ti dve povestici k najboljšim poučnim povestim v slovenskem slovstvu. Jurčičev spis »Jesenska noč med slovenskimi polharji« nam naslika domače življenje in pristne muljavske vaške originale. Snov za ta spis je Jurčič dobil iz Valvasorja, kjer je tedaj že pridno iskal snovi za zgodovinske povesti. Poleg Valvazorja je Jurčič izredno rad bral Walterja Scotta, njegova dela v nemščini je našel pri sošolcu Ferdinandu Ullrichu doma. Tu je dobil vzore za pisanje zgodb, v katerih je hotel prikazovati slovensko zgodovino in življenje na kmetih, zlasti na podeželskih gradovih. Ob Scottovih romanih je Jurčič spoznal, kako bi lahko pri ustvarjanju sledil Levstikovemu programu. 

Ob branju Valvazorja se mu je utrnila ideja o »pravljici iz turških bojev«, zgodbi o ugrabljenem grajskem sinu, vzgojenem za janičarja in njegovi vrnitvi v domovino. Vpletel je narodna izročila iz turških časov in zgodovinske dogodke domačega kraja in okolice, omenil je bližnje in daljnje gradove, domače vasi in župnije ter stiški samostan. Tako je nastala povest iz 15. stoletja »Jurij Kozjak, slovenski janičar«, ki je izšla pri Mohorjevi družbi leta 1864. Neposrednost pokrajinskih orisov in živahni dramatični način pripovedovanja so zagotovili delu ogromen uspeh: knjigo so dvakrat natisnili po dva tisoč petsto izvodov. Celo stiški župnik Hinek je tri nedelje zapored pri krščanskem nauku pridigal samo o Juriju Kozjaku pred množičnim občinstvom. 

Juriju Kozjaku je sledila povest Domen iz 18. stoletja, objavljena v Slovenskem glasniku istega leta (1864). Za snov si je izbral pripovedko o vojaških beguncih iz časov, ko so župani še lovili mlade moške in jih na silo pošiljali v vojsko. Ta motiv je Jurčič v tej povesti podredil glavnemu in svojevrstnemu motivu sovraštva med nezakonskim očetom in sinom. Levstikova pobuda se čuti tudi v povesti iz kranjskega domačega življenja Tihotapec (1865); snov je vzel iz sosedove pripovedi o hrvaških tihotapcih. Tedaj je priredil za tisk zanimive Pajkove »Spomine starega Slovenca« (1865). Kot osmošolec  je napisal tudi humoresko »Vrban Smukova ženitev« (1865), študijo kmečkega ubožca in posebneža.

Dunajska leta so bila prvi vrhunec Jurčičeve pisateljske delavnosti: iz tega obdobja omenimo zgodovinsko povest Grad Rojinje iz časa bitke pri Sisku, povest Kloštrski žolnir, postavljeno v kostanjeviško okolico, Hči mestnega sodnika, sliko iz 15. stoletja ljubljanske zgodovine in zgodovinsko anekdoto iz zatona francoske Ilirije Golida, vse objavljene leta 1866 v Slovenskem glasniku. Glavno delo Jurčičeve dunajske dobe pa je prvi njegov roman Deseti brat, objavljen v Ljubljani v letih 1866 in 1867. Tudi pobudo za to delo je dobil od Levstika, ki je priporočal za figuro v romanu prav desetega brata, pa tudi od Levstikovega istoimenskega dela, objavljenega v listu Naprej (1863). Pri snovanju so mu bili pred očmi kraji in ljudje, posebno grajski na Kravjaku (Slemenicah) nad Muljavo (Obrhku). V to delo je vtkal prijateljsko razmerje do grajske hčere Johanne Ottove, ki ji je bil med počitnicami leta 1864 učitelj slovenščine. Pri tehnični zgradbi romana si je pomagal s Scottovimi knjigami. Ogrodje dejanja je v nekaterih glavnih potezah posneto po Scottovem romanu »Starinoslovec«, a v slikanju kmečkega življenja, v risanju značajev, zlasti pa vaških originalov, je Jurčič pokazal tako silo ustvarjanja in hkrati toliko samobitnega, le nekoliko grotesknega humorja, da je postal ta prvi slovenski roman v teku časa prava ljudska knjiga. V času, ko je pisal Desetega brata, se mu je posrečilo tudi, da je privabil ob izdaji Prešernovih pesmi v »Klasju« (1866) h književnemu delu tudi Josipa Stritarja.

Že leta 1867 je prišlo po Jurčiču zasnovano literarno društvo Mladika na Dunaju pod Stritarjevo vodstvo in prevzelo dejansko urejevanje Janežičevega Slovenskega glasnika in tudi Jurčič je začel snovati svoj novi roman »Cvet in sad« sporazumno s Stritarjem in deloma tudi pod vplivom njegovega romantičnega idealizma in svetobolja. Med študijem na Dunaju so bila objavljena še dela: Nemški valpet, Kozlovska sodba v Višnji gori (oboje v SG 1867) in povest Dva brata v Koledarju Mohorjeve družbe (1868). Glavna oseba v romanu Cvet in sad, profesor Vesel, je posneta po Stritarju. Zgodba romana se dogaja med izobraženci na kmetih, v središču je ljubezenski motiv. Delo je pričelo izhajati v Cvetju, ko je prejel Levstikovo oceno Desetega brata, v kateri ga je ta opozoril na nekatere hibe njegovega dela. Zato je hotel zdaj še nenatisnjeni del romana zopet predelati, saj je imelo delo iste hibe ko Deseti brat. Delo pa mu ni šlo od rok; rajši je hotel zastaviti novo kmečko povest, ki bi bila po dejanju in po značajih brezhibna. Začel je pisati »Sosedovega sina«; roman Cvet in sad pa je čakal še devet let, da ga je končal, pri čemer je izpremenil prvotni tragični konec.

Jurčič je zaradi težkega gmotnega stanja obupal nad študijem in  odšel iz Dunaja v Maribor. Poskus, da bi Jurčič v Mariboru sam sestavljal in oblikoval novi »Glasnik, list za zabavo, književnost in pouk« (1869), je doživel le eno številko. V začetku leta 1870 pa je začel na Dunaju izhajati Stritarjev »Zvon«, pri katerem so vnovič sodelovali vsi trije mladikarski tovariši: Jurčič, Stritar in Levstik.

V obdobju 1868-1870 se je Jurčič bolj kot književnemu delu posvečal časnikarstvu. Takrat so v literarnih listih objavili njegova krajša dela: Doktor Karbonarius (1868), dokončan Sosedov sin, Sin kmetskega cesarja (Besednik, 1869), v SN je izšel listek Črtica iz življenja političnega agitatorja (1868). V »Zvonu« je leta 1870 objavil značajsko povest Lipe, Pipo tobaka in zgodovinsko črtico iz dobe po razpadu Napoleonove Ilirije Moč in pravica. V naslednjih petih letih so izšli povest V vojni krajini (Zora, 1872), črtica Telečja pečenka (SN, 1872), zgodovinski tendenčni roman Ivan Erazem Tattenbach (SN 1873).

Od leta 1876 do 1881 je Jurčič v Ljubljani ustanovil zbirko »Slovenska knjižnica« (1876–1880), v kateri je objavil romana Doktor Zober in Mej dvema stoloma ter tragedijo »Tugomer«. Snov za »Tugomerja« je zajel iz smrtnega boja polabskih Slovanov z nemškimi sosedi in naseljenci. Začel ga je pisati že leta 1870 v trohejskih verzih, a ga dokončal najprej v prozi. Po Levstikovem nasvetu in z njegovo pomočjo ga je nazadnje prelil v jambske verze in izboljšal izgradnjo in značajske orise. V Slovenski knjižnici je leta 1877 izdal še dokončani  roman Cvet in sad. Roman Lepa Vida je zasnoval po motivu narodne pesmi; poleg romantike se odlikuje po realnem risanju značajev pokrajine in okrožja, kraške obale pri Devinu in temnih beneških kotov.

Proti koncu življenja je Jurčič snoval načrte za veseloigro Olikani Slovenec, za tendenčni roman Nemški naseljenec, tragedijo Veronika Deseniška, zbiral gradivo za roman Baron Páravič in pisal zgodovinski roman v treh knjigah o sv. Metodu Slovenski svetec in učitelj; posmrtno je bil objavljen le prvi del v Ljubljanskem zvonu (1886). Za Mohorjevo družbo je napisal živahno humoristično črtico iz bosenskih bojev »Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel« (1880) in lepo poučno povest Ponarejeni bankovci (1880), za Zvon veselo kmečko povest iz svojega domačega kraja »Pravda med bratoma« (1879) in za SN več krajših listkov (Moj prijatelj Jamravec, 1877; Šest parov klobas, 1878; Po tobaku smrdiš, 1879; Ženitev iz nevoščljivosti, 1879).

Za novoustavljeni leposlovni list Ljubljanski zvon (1881) je Jurčič pisal roman Rokovnjači, ki pa ga je dokončal Janko Kersnik. Pred smrtjo je Jurčič dokončal le še zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška, zajeto iz viharne zgodovine poslednjih celjskih grofov. Objavljena je bila leta 1886. 

 

Fotogalleria

Posizione

Mostra posizione

Informazioni

Categorie

letteratura

Autore della collezione digitale

Gašper Hudolin

Password

SLOVENSKA KNJIŽEVNOST, 19. stoletje, UREDNIKI

Data di pubblicazione

03.05.2021 11:46

Ultima modifica

21.04.2021 11:07

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam