Ivan Germadnik (11. 12. 1868 – 8. 4. 1967), v c. kr. dokumentih včasih naveden tudi kot Johann Germadnik, poročen z Alojzijo Germadnik (rojeno Čmak, 26. 5. 1867 – 31. 12. 1950), oče osmih otrok, od katerih so otroška leta preživeli štirje (Konrad, Janez, Matilda in Franc). V Preserje se je priženil pred letom 1900 in opravljal različna dela predvsem v lesni industriji. V času pred prvo svetovno vojno je delal kot žagarski delavec.
V prvi svetovni vojni ni bil mobiliziran v aktivni vojaški sestav, ki bi šel na fronto, ampak so ga kot že skoraj 50-letnika mobilizirali v Landssturm (Deželno brambo). Kot otrok se iz njegovih pripovedi spominjam Celja kot zbornega mesta, potem Ljubljane (Laibach), kjer so jih razporedili, potem pa je služil po raznih krajih Spodnje Avstrije (Feldbach, Leoben itd.). Stražil je ruske ujetnike z vzhodne fronte in z njimi odhajal na razne delovne akcije. Večkrat je pripovedoval, kako so se pogovarjali in včasih delili skromen živež in cigarete. Pomanjkanje je bilo namreč hudo zlo prve svetovne vojne. Vedno je o njih pripovedoval naklonjeno, zlasti je hvalil njihovo človeško odprtost in socialno zavest.
Še v visokih letih se je spominjal svojih vojnih doživetij in pa 87. polka, ki je imel takrat svoj sedež v Celju. Ko so jih vpoklicali, so peli pesem temu polku na čast. Spomnim se še verzov: »Lepših fantov na svetu ni, kot so siben-und-ohcigerji …« (iz nemške besede »siebenundachtzig« – 87).
Iz obdobja 1. svetovne vojne je ohranjena njegova fotografija, ki jo je kot dopisnico, datirano s 27.3.1918, poslal domov družini. Zaradi slabe čitljivosti navajam dele besedila:
»U začetku mojega pisanja vas use lepo pozdravim in vam naznanim, jaz grem fort … grem nazaj … hajlik Sankt martin tam katiri sem ži bil enkrat grem nazaj z trehzimmer cugu barake delat. Če bodem ostal tam vam bodem ži pisal. Či bote poslali s tistim … kruh bojo pa zamenoj poslali. Zdaj vas pozdravlam, Johan Germadnik, to ja moja slika.«
Ohranjeni sta tudi dve pismi, ki mu jih je pisala žena Alojzija.
Pismo je datirano z marcem 1917 in je lepo čitljivo. Iz njega izhaja ženina skrb, da mož ostane živ in da pride čim prej domov. Na tretji strani je opomba, da je k naboru poklican že tudi najstarejši sin Konrad (rojen 1.2.1899), kar kaže, da je monarhiji že krepko manjkalo vojakov. Po kratkem urjenju so fante pošiljali na fronto in sam mi je povedal, da je malo njegovih letnikov ostalo živih. Da ga niso k vojakom vzeli že prej, ima zasluge iznajdljiva mati Alojzija, ki je okrožnega vojaškega zdravnika podkupila z bezgovim in češnjevim žganjem – takrat redkima specialitetama. Ko je izkoristila tudi to možnost, si je Konrad na nogo navezal strupeno zlatico. Noga se je vnela in odprla, vpoklic so preložili, medtem pa je pobralo tudi avstroogrsko monarhijo.
Pismo je slabše čitljivo, ker je pisano s tintnim svinčnikom. Najprej se zahvaljuje za karto, ki jo je mož pisal domov, potem pa sprašuje, če je dobil pakete, ki mu jih pošiljajo vsako nedeljo. Notri je živež, tobak in po potrebi tudi denar.
Na drugi strani pisma moža prosi, naj pogleda, če je tam kaj moškega ali ženskega blaga naprodaj, saj sta doma pomanjkanje in velika draginja. 1 par čevljev (punčehov) n.pr. stane 160 kron, domača koža (najbrž od domačih prašičev) pa še ni za rabo, ker jo je potrebno še ustrojiti.
Moža tudi spodbuja, naj se pri vojaškem poveljstvu v Gradcu potrudi za predčasen odpust, ker kot sliši, jih zdaj že odpuščajo. Da se mora »tudi sam kimrat in k raportu hoditi. Povej, de imaš sina in ženo bolano …či ti je mogoče, na brata tudi piši, saj veš da zmeraj okoli hodi, sim ga ži jas enkrat prosila, mi je oblubil. Daj mu pa še sam piši, reč de mu ne bo zastoj, tisto pa ži tak ve.«
PS. Prvo svetovno vojno je družina Germadnik preživela brez človeških žrtev.
Zapisal Janko Germadnik, vnuk Ivana Germadnika
