»Med okupacijo je bila Sava nekaj časa razmejitvena črta med Italijani in Nemci, zato je bilo na mostu zelo živahno. Ker si Nemci s cesto na Gameljne niso mogli veliko pomagati, so mejo prestavili, in sicer tja, kjer sedaj obrača osmica; v leseni hiši pod cesto je bila nemška komanda, nasproti nje čez cesto pa italijanska. V zrak mostu niso spustili, ker so ga bolj potrebovali kot železniškega. Dali so zgraditi Nemško cesto.«
(Bela Ljubljana : zgodbe iz slovenske prestolnice, str. 42, Črnuški savski most)
V naslednjih odstavkih bomo izpostavili le najpomembnejše poudarke iz črnuške preteklosti od arheoloških ostankov do konca druge svetovne vojne.
Arheološke najdbe
Črnuško območje je imelo skozi celotno zgodovino pomembno strateško in prometno vlogo. Na hribu Taboru nad naseljem sta bila že v starejši železni dobi (1. tisočletje pr. n. št.) gradišče in postojanka. Več prazgodovinskih ostankov so odkrili tudi v neposredni bližini Črnuč, na območju krajev Rašica in Gameljne, v novejših izkopavanjih pa tudi na območju Podgorice.
Rimljani so nedaleč od današnjega mosta čez Savo zgradili poštno postojanko Savus Fluvius ter lesen most, ki je bil del poti med Emono in Celejo. O mostu je leta 1901 v reviji Argo prvič poročal Alfons Müllner, arheologoma Walterju Schmidu in Karlu Picku pa gre zahvala, da je bil pred uničenjem rešen zadnji opornik mostu. V obrambo ceste in mostu so Rimljani tudi močno utrdili hrib Tabor.
Strateški položaj Tabora in prehoda čez Savo se je ponovno izkazal med časom vojn med Francijo in avstrijskim cesarstvom v času Ilirskih provinc. Francoska vojska je leta 1813 zgradila utrdbe po širšem območju Tabora. V boju za črnuški most so Francozi leta 1813 postavili svoje topove na Velikem Taboru. Na francoske vojne še danes spominja vojaški grob v bitki pri črnuškem mostu padlih Francozov. V podaljšku hriba Lačenberga nad Stražo so še vidni ostanki strelskih jarkov. Spopadi so doživeli vrhunec v bitki 8. septembra 1813 pri Trzinu. Imena hribov Straža, Tabor, Straški vrh, Stražni hrib in Lačenberg so v izročilu nastala kot posledica francoske navzočnosti. Ko so leta 1929 v Ljubljani postavili Napoleonov spomenik, so vanj vgradili prah iz groba francoskega vojaka, ki ga je med oranjem našel kmet v bližini Ježe.
Na Črnučah so okoli leta 1854 našli kovanec iz dobe Konstantina I. Velikega, ob gradnji železnice leta 1891 pa so pri Dobravi naleteli na lesene ostanke rimske ceste ter zapestnico. Arheološko najdišče Črnuče je razkrilo ostanke rimskega mostu čez Savo na Črnučah. Most čez Savo je bil po literaturi širok 8 metrov, dolg 300 metrov in je počival na šestindvajsetih opornikih. V grobišču pri Nadgorici so našli grobove iz rimske dobe, v gradišču Soteški hrib je nekdaj stal grad, ki so ga porušili med turškimi vpadi. Tod so našli tudi velike kamnite krogle. Na Taboru nad Črnučami so leta 1981 našli obrambni nasip iz lomljenega kamna in ostanke keramike. Gradišče so kronološko umestili v starejšo železno dobo.
Arheološke ostanke so našli na pasovih na obeh straneh Dunajske ceste od Savskega mostu do križišča z Zasavsko cesto, na območju Tabora in Lačenberga, ki se razteza proti severu v gozdove Črnuške gmajne, na območju Dobrave med Štajersko cesto in železniško progo Ljubljana-Kamnik in Soteškega hriba, vzhodno od Nadgorice in severno od Zasavske ceste.
Od srednjega veka do 20. stoletja
V knjigah izvemo, da se je v srednjeveškem času prvotna vas Črnuče delila na dva dela. Jedro naselja je po pripovedih starejših prebivalcev nastalo na razmeroma široki dvignjeni ravnini (terasi), na mestu, kjer jo preseka struga hudournega potoka Črnušnica. Tam so stale prvotna cerkev na sredi pokopališča in več domačij.
Skupino bivališč niže blizu Save so imenovali Brod, ker so tu prebivali brodarji, ki so skrbeli za prevoz preko reke, saj je nekdanji rimski most propadel. Brod na Črnučah se omenja v listini že leta 1450, ko je vojvoda Viljem zapovedal svojemu kranjskemu glavarju, naj varuje pravice brodarja Jakoba na Črnučah. Leta 1548 sta sodeč po listinskih virih dobila črnuški in šentjakobski brodar ukaz, naj v prihodnje noč in dan pazita na prihod pošte. Strogi ukaz je še posebej veljal za črnuškega brodarja, ki je imel brod od nadvojvode v fevdu. Južni del Črnuč ob Savi se je pozneje združil s severnim delom, kjer je stala cerkev, v eno samo vas Črnuče.
V srednjem in novem veku so morali tudi črnuški kmetje delati tlako ljubljanskim gospodom, ki so bili blizu središču Kranjske. Drugi del Črnuč in del vasi Dobrava s Podborštom pa so bili podložni najbližjemu gradu Habach (Jablje /Jable pri Trzinu). Ta graščina je bila sezidana najpozneje leta 1530. Največ kmetij je bilo v tistem času na Ježi in v Nadgorici. Poleg gosposkih dajatev so v 16. stoletju pestili tudi turški vpadi. Pred roparskimi Turki so se črnuški kmetje zatekali v bližnje gozdove ali na višje ležeče kraje v kakšno utrjeno stavbo. Drugi so iskali zavetja v cerkvi v Šentjakobu ob Savi, ki je imela utrjeno obzidje.
V prvi polovici 18. stoletja je habsburški vladar Karl VI. dal zgraditi novo cesto, ki je povezovala Dunaj s Trstom. Cesto so gradili od leta 1720 dalje. Leta 1724 so postavili tudi novi most čez Savo, ki je bil lesen in je imel ob robovih kamnite podstavke. V spomin na postavitev mostu so leta 1727 zgradili kapelico sv. Janeza Nepomuka. Svetnikov kip je izdelal slavni italijanski kipar Francesco Robba. Kip ima napis: Sv. Janez nekdanji buden varuh savskega mostu, bodi odslej zvest drug sv. Florjana. Stari most je bil zgrajen više od sedanjega in so še vidni njegovi ostanki. Cesta je imela zaradi brega hud ovinek in nevaren klanec. Leta 1846 so cesto izravnali in odpravili ovinek. Zgradili so tudi nov most. Material za nasip so dobivali iz območja sedanjih Starih Črnuč. Zaradi tega je bil ta del Črnuč nižji od ostalega naselja.
Črnuče so se do preloma stoletij vedno bolj razvijale, saj je peljala skozi vas državna cesta Dunaj – Trst in je po njej potekal ves tovorni promet z vozovi. Prevozniki ali furmani so se s konjskimi vpregami ustavljali za počitek in okrepitev. Na to dobo, ko še ni bilo železnice, je še spominjal Lukmanov hlev, ki je nudil počitek za konje in voznike. Na Črnučah je bilo tedaj več gostiln s prenočišči.
Ko so zgradili južno železnico, ki je povezovala Dunaj, Gradec, Maribor, Ljubljano in Trst, je začelo furmanstvo propadati. Leta 1891 je stekla še lokalna železniška proga Ljubljana – Kamnik in furmanstvo je dokončno izginilo s cest. Stari most je počasi propadal. V začetku 20. stoletja so zgradili nov most niže od starega, promet po njem je stekel leta 1906. Cesto so znižali in s tem ublažili klanec. Ob mostu so regulirali reko Savo.
Med prvo svetovno vojno so posavske vasi precej trpele, saj so možje šli na fronto, ženske pa so same skrbele za kmetije. Davščin je bilo vedno več, vladalo je hudo pomanjkanje živil, hlevi in kašče so se praznili. Oblast je razpisala še vojno posojilo, ki je po porazu centralnih sil in vrtoglavi inflaciji spravilo marsikoga ob vse prihranke.
Leta med obema vojnama so tudi za Črnučane prinesla novo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in pozneje Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev), delavske stavke, Kraljevino Jugoslavijo, boj med političnimi strankami na volitvah in pojav ter krepitev komunistov in raznih sindikalnih zvez.
Med drugo svetovno vojno
Na območju Črnuč in Ježice je od leta 1934 delovala močna (komunistična) partijska celica, katere najbolj vidni člani so bili Maks Pečar-Črne (1907-1941), Janko Bizjak (1919-1941), Rezka Dragar (1913-1941), Franc Ravbar (1913-1943) in Cene Štupar. 24. junija 1941 so odšli v gozdove med Rašico in Dobenom, kjer so se nekaj časa skrivali. 19. julija 1941 so skupaj z drugimi komunisti iz Tacna in Šmartnega ustanovili Rašiško četo in 22. julija tega leta izvedli prvo akcijo. 17. avgusta 1941 se je Rašiška četa združila z Radomeljsko, Kamniško in Mengeško-moravško četo v Kamniški partizanski bataljon. V boj z njimi so poslali nemški policijski bataljon, ki je razbil eno četo za drugo. Nemci so z zastraševanjem in izselitvami krajanov hoteli pridobivati podatke o gibanju partizanov.
18. septembra 1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20. 9. tega leta sledilo grozno maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas izropali in 22. 9. požgali. Rašica je bila prva požgana vas na Slovenskem. 27. 9. istega leta so Nemci nadaljevali pogon za četo, jo obkolili in 28. 9. je bila razpuščena. Med vrnitvijo domov sta v zasedah izgubila življenje komisar čete Maks Pečar in komandant Stane Kosec. Mnogo ljudi se je pred nemškim preganjanjem preselilo v Ljubljansko pokrajino, pod italijansko oblast.
Pod pritiski ponemčevanja so bile Črnuče sprva preimenovane v Tschernutsch, nato v Schwarzendorf (Črna vas). Nemška oblast je župnika pregnala, župnišče zaplenila ter uvedla nemški vrtec, mladino pa vključevala v organizacijo Hitlerjeva mladina (Hitlerjugend). Izseljevanje zavednih družin se je nadaljevalo, v njihove hiše pa so naseljevali nemške družine. Nemčija je konec leta 1942 delila nemško državljanstvo in začela izvajati mobilizacijo. Tako je bilo na začetku leta 1943 veliko Črnučanov vpoklicanih tudi v nemško vojsko, drugi pa so se pred vpoklicem pridružili partizanskemu gibanju, med drugim v Kamniško-Zasavski odred. V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog sto ljudi, od tega jih je 14 padlo, 6 ostalo pogrešanih, eden pa je ostal invalid. Med vojno se je zgodilo nekaj partizanskih usmrtitev domnevnih kolaborantov. Kljub temu se domobranstvo na Črnuah ni ukoreninilo.
Nekaj črnuških žandarjev je simpatiziralo z Osvobodilno fronto. Sklenili naj bi dogovor, s katerim so žandarji preprečili delovanje domobrancev, ovirali delo Gestapa ter zalagali partizane z orožjem. Ob bližajočem koncu vojne so se vrstili zavezniški in partizanski napadi na komunikacije, predvsem na vlake. Nemci so ob umiku načrtovali razstrelitev skladišča razstreliva v črnuški opekarni ter obeh mostov na Savi. To so skušali preprečiti aktivisti OF ter nemški žandarji. Vseeno je Nemcem uspelo uničiti železniški most.
Praznik črnuške občine je 24. junij v spomin na 24. junij 1941, ko so črnuški komunisti odšli v gozdove pod Rašico kot odziv na napad Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941. Že naslednji dan so nemške policijske sile po nalogu Gestapa začele z iskanjem komunistov, o katerih so zbirali podatke. Črnuški komunisti so pravočasno izvedeli, da jih bodo aretirali. 24. 6. 1941 črnuških komunistov ni bilo več na Črnučah. Tisti člani Komunistične partije iz Črnuč, ki so se nahajali v Ljubljani ali kje drugje, se niso vrnili domov, drugi pa so skrivaj zapustili svoje domove, odšli v Črnuški hrib ter se zbrali na dogovorjenem mestu. Med njimi so bili zgoraj omenjeni. Utaborili so se pod vrhom Rašice in postali prva partizanska skupina na obsavskem predelu tedanjega ljubljanskega partijskega okrožja. Tema dvema sta se pridružili še šmarnogorska in gameljska skupina in vse so po navodilih vojaškega komiteja za ljubljansko partijsko okrožje sprejemale nove borce, izvajale napade na sovražnike in pripravljale ustanovitev rašiške partizanske čete, ki jo je vodil poveljnik Stane Kosec iz Zgornjih Gameljn. Komisar čete je postal Milan Špacapan s Črnuč, njegov namestnik pa Maks Pečar. Intendantka čete je bila Rezka Dragar. Datum 24. junij je dal ime eni od cest na Črnučah (Cesta 24. junija), po Rezki Dragar in Maksu Pečarju so poimenovali vzgojnoizobraževalna zavoda, po Dragarjevi tudi ulico in celo krajevno skupnost.
Črnuške ulice in ceste
Črnuške ulice in ceste so mestne oblasti poimenovale po slovenskih književnikih (n. pr. Brnčičeva, Lovrenčičeva, Ilešičeva, Ocvirkova, Polanškova, Seliškarjeva, Suhadolčanova i. dr.), borcih NOB in komunistih (Cesta Ceneta Štuparja, Colnarjeva, Goropečnikova, Lemeževa, Pečarjeva, Okrogarjeva, Petričeva i. dr.), po vojaških formacijah in skupinah borcev (Ulica Koroškega bataljona, Ulica nadgoriških borcev, Šlandrova ulica i. dr.), po dogodkih (Cesta 24. junija). Ulice in ceste so poimenovane tudi po oznakah, kam vodijo (Ulica v Kokovšek, Štajerska cesta Soteška pot, Pot k sejmišču (po nekdanjem živinskem sejmu), Mlinska pot, Cesta v Podboršt, Cesta na Pečale.