Ormož, majhno mesto pod obronki Slovenskih goric, je bil v obdobju med obema svetovnima vojnama pomemben zdraviliški in turistični kraj. Veliko zaslug za to je imel dr. Otmar Majerič, zdravnik rentgenolog, ustanovitelj sanatorija za zdravljenje revmatskih bolezni (1927) in prvega kopališča v Ormožu (1932) ter pobudnik in financer prvega zvočnega filma o Ormožu (1935). S svojim delovanjem je veliko pripomogel k prepoznavnosti mesta Ormož v širšem slovenskem in jugoslovanskem prostoru.
Rodil se je 30. oktobra 1895 v Ormožu, očetu trgovcu Antonu Majeriču in mami Gertraud, roj. Medik. Imel je brata Miroslava in pet sester: Luizo, ki so jo klicali tudi Alojzija ali Slavica (poročena Vrbnjak), Marijo, Jožefo, Antonijo (poročena Velechovsky) in Elizabeto. Z vsemi se je dobro razumel in kasneje z njimi tudi poslovno sodeloval. Jožefi je zaupal vodenje kuhinje, Luizi vodenje restavracije, kavarne za paciente in kopališča, Antoniji pa vodenje okrevališča v Preddvoru.
Leta 1917 se je kot domoljuben državljan prostovoljno prijavil v avstro-ogrsko vojsko in se potem boril v Rusiji, v bližini Odesse. Na ruski fronti je izgubil tri prste na desni roki, zaradi česar ni bil več sposoben za vojaško službo. Med zdravljenjem v bolnišnici je spoznal Židinjo Ano Baumstein in se z njo poročil leta 1921. Zakon je trajal le nekaj let, otrok nista imela. Po vojni, verjetno med letoma 1919 in 1926, je odšel na študij medicine v Gradec. V tem času se je strokovno izpopolnjeval tudi pri Valentinu Zeileisu (1873–1939), pionirju elektrofizikalne terapije in ustanovitelju znamenitega terapevtskega inštituta v Gallspachu (Zgornja Avstrija).
Leta 1927 je v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje zlasti revmatičnih bolnikov, za težje bolnike pa uredil okrevališče v Preddvoru pri Kranju (1936) – vodila ga je njegova sestra Antonija skupaj z možem Jožkom Velechovskym. V letih 1932 in 1933 je zgradil in uredil tudi kopališče v Ormožu.
Čeprav je bil Majerič slovenskega rodu, je odraščal in se izobraževal v nemških šolah in na nemški univerzi, saj je bilo takrat slovensko ozemlje del avstro-ogrske monarhije, kjer je večina izobraževanja potekala v nemškem jeziku. V različnih dokumentih je Majerič naveden kot jugoslovanski državljan oziroma kot oseba slovensko-hrvaške narodnosti, v priimku se je podpisoval ali s slovensko končnico č ali z nemško tsch. Prav zato so mnogi dvomili, da je bil zaveden in lojalen Slovenec. Šaljivi časopis ˝Osa˝, ki je izhajal v pustnem času, je o njem zapisal: »Nisem Srb in ne Hrvat, niti Slovenec nisem rad, pola miša, pola tič, ich bin dr. Majerič«.
Ob začetku druge svetovne vojne so Nemci Majeriča zaprli, njegovo premoženje, tudi vso zdravniško opremo, pa zaplenili. V ptujski zaporni knjigi je bil vpisan kot politični zapornik pod zaporedno številko 285, vendar brez navedbe datuma zaprtja oziroma izpustitve ali premestitve ter brez navedbe vrste kaznivega dejanja, ki bi ga naj zagrešil. Majerič je nekaj časa preživel v nemškem taborišču pri Novi vasi, kjer je moral delati kot taboriščni zdravnik – pod grožnjo smrti je moral ukrotiti epidemijo kolere, ki se je takrat pojavila med taboriščniki (nemški zdravniki so se bolezni bali in zato tam niso hoteli delati). Epidemijo je z različnimi sanitarnimi ukrepi uspešno obvladal (sam je čistil in razkuževal stranišča). Kasneje je bil s Ptuja premeščen v mariborske zapore, leta 1942 pa je bil poslan v Nemčijo, kjer je moral delati kot zdravnik po različnih krajih. Bil je pod stalnim policijskim nadzorom – vsak večer se je moral javljati na policijski postaji.
Vloga dr. Majeriča pred in na začetku druge svetovne vojne je nejasna, glede na to, da naj bi bil pred vojno član nemškega Kulturbunda, v začetku vojne pa s strani Nemcev zaprt kot politični zapornik. Ohranjenih podatkov o njegovi politični aktivnosti ni. Po vojni je nova jugoslovanska oblast Majeriča proglasila za državnega sovražnika, zato je ostal v Avstriji. Tam je opravil še diplomo iz anatomije in ginekologije, ker pa ni mogel najti zaposlitve, je emigriral v Združene države Amerike. V New Yorku je ponovno promoviral kot zdravnik in nato vse do svoje smrti (12. 2. 1957) delal v bolnišnici kot zdravnik rentgenolog.
Po pripovedovanju vemo, da je imel dr. Majerič human odnos do ljudi in korekten pristop do vseh pacientov, tako revnih kot bogatih. V virih, ki opisujejo dr. Majeriča, so omenjeni njegovi uspehi v zvezi z medicino in s posameznimi primeri zdravljenja. V času pred dugo svetovno vojno je bil znana osebnost Ormoža. Svoje delo in življenje je žrtvoval za napredek stroke in s svojo dejavnostjo pomembno prispeval k razvoju rojstnega mesta.