Izgon prebivalstva obsavsko-obsoteljskega področja je nemška okupacijska oblast začela realizirati tudi zaradi Hitlerjeve obljube, da bodo kočevske Nemce še leta 1941 naselili v nemški rajh. Zato so prejeli začasno odločitev, da prebivalstvo tega območja izženejo v Nemčijo.
20. oktobra 1941 je nemška okupacijska oblast izdala Razglas o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem področju. Z njim je naznanila izgon prebivalstva iz obsavsko-obsoteljskega pasu v Nemčijo. Z izgonom so začeli 23. oktobra 1941 v vaseh občine Dobova. Izgnanci so morali v nekaj urah zapustiti svoje domove. S sabo so lahko vzeli samo osebno prtljago. Z različnimi prevoznimi sredstvi so jih odpeljali v zbirno taborišče Rajhenburg. Nemški okupator je na področju Spodnje Štajerske in Gorenjske namreč ustanovil več zbirnih taborišč za izgon Slovencev. Sami so jih poimenovali »preselitvena« taborišča. Izgnanci iz obsavsko-obsoteljskega pasu so bili najprej preseljeni v trapistovski samostan Rajhenburg.
Irena Fürst v knjigi Slovenski izgnanci 1941-1956 (2014) zapiše: »Taborišče za izgon Slovencev v Rajhenburgu je nemški Preselitveni štab za Spodnjo Štajersko v Mariboru začel urejati sredi maja 1941. Prve zapornike so prepeljali na grad 25. maja iz Celja in iz gradu Borl, da bi opravili pripravljalna dela pri ureditvi taborišča za 2000 – 3000 ljudi. Najprej so stanovali v samem gradu, pozneje pa v trapistovskih hlevih. Razdelili so jih v delovne skupine za: mizarska in tesarka dela, kopanje jarkov in napeljavo vodovoda, popravilo ceste, napeljavo bodeče žice okrog taborišča itd.«
