Večina ljudskih knjižnic na Slovenskem je bila urejena po pultnem sistemu, katerega glavna značilnost je bila, da je bilo knjižno skladišče ločeno od bralca, izposoja knjig pa je potekala v izposojevalnici. Neposreden dostop do gradiva na knjižnih policah je bil omogočen v tistih knjižnicah, v katerih je bil v uporabi sistem prostega pristopa.
Knjižnično gradivo so si bralci v ljudskih knjižnicah lahko izposojali na dom ali v čitalnico. Odrasli bralec se je lahko vpisal, ko je ob vpisu predložil osebni dokument, medtem ko so mlade bralce v pionirsko knjižnico vpisali starši. Po vpisu v imenik izposojevalcev je vsak bralec dobil svojo številko, ki jo je knjižničar uporabljal pri vpisu izposojenih knjig namesto imena in priimka bralca.
Ob vpisu v knjižnico je knjižničar vsakega novega člana seznanil z ureditvijo in s poslovnim redom knjižnice, z načinom izposoje knjig in z uporabo katalogov za iskanje gradiva.
Čitalnica je bralcem v ljudskih knjižnicah omogočala, da so si v njej izposojali knjige, ki si jih po knjižničnih pravilih niso mogli izposoditi na dom: knjige iz priročne knjižnice, vezane časnike in časopise, zelo dragocene knjige in včasih tudi knjige večjega formata.
Če je bralec zamudil datum vrnitve izposojenega gradiva, je plačal zamudnino oziroma če dolga ni poravnal, je prejel opomin. V primeru, da bralec tudi po tretjem opominu ni vrnil knjig, so mu večje knjižnice na dom poslale izterjevalca. Ko bralec knjižnici ni bil pripravljen povrniti škode, ki jo je povzročil z izgubo knjig, se je knjižnica lahko obrnila še na sodišče.
mag. Barbara Kalan
