Jakob Soklič je bil rojen 7. maja 1893 v vasi Ribno pri Bledu. Osnovno šolo je končal na Bledu, maturiral je v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Gorici in v Ljubljani, kjer je bil leta 1917 posvečen v mašnika. Služboval je v tržaški škofiji kot kaplan najprej v Hrušici pri Podgradu (do 1922), zatem v Škednju pri Trstu (do 1924) in v Klancu v Istri, od koder ga je marca 1928 izgnala fašistična oblast. Lavantinski škof dr. Andrej Karlin ga je sprejel in imenoval za župnijskega upravitelja pri sv. Vidu v Halozah pri Ptuju, kjer je začel z zbiranjem starin.
Leta 1933 je bil premeščen za mestnega župnika v Slovenj Gradec, kjer je kasneje opravljal tudi naloge dekana. V tem obdobju je svojo zbirko predmetov nadgradil do te mere, da jo je leta 1937 v prostorih mestnega župnišča odprl za javnost. S pomočjo matičnih knjig je raziskoval starejša obdobja mestne zgodovine. Med drugo svetovno vojno je bil 1941. leta izgnan in zaprt v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Brestrnici in nazadnje v Zagrebu, od koder je istega leta našel zatočišče v stiškem samostanu. V jeseni se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij umetnostne zgodovine. Po vojni je nadgrajeval svoj ugled pomembnega člana kulturnega in družabnega življenja mesta.
Jakob Soklič je v skoraj štiridesetletnem delovanju v Slovenj Gradcu opravil nadvse pomembno nalogo varuha premične kulturne dediščine. Umrl je 21. decembra 1972 v slovenjgraški bolnici. Pokopan je na starotrškem pokopališču.