Cesarjevo gledališko pot je po Kalanovih besedah spremljala bolečina, da ga je velik del publike predolgo sprejemal predvsem kot burkača, vse predolgo pa je trajalo, da so se razkrile tudi druge, žlahtnejše prvine njegove igralske narave, toliko let zatajevane in komaj kdaj priznane. Vendar se ni nikoli pritoževal ali branil nastopati v komičnih vlogah, bile so mu enako ljube kot tiste resne, v katerih je bil ravno tako odličen.
Njegova velika želja je bila, da bi svojo petdesetletnico gledališkega ustvarjanja in osebno sedemdesetletnico življenja proslavil in zaključil kot Dolenjec, z vlogo Krjavlja v Jurčičevem Desetem bratu. »Z Jurčičem sem začel in z njim bi rad končal,« je dejal na večeru umetniške besede Janeza Cesarja svojemu sogovorniku na RTL leta 1962. Ta želja se mu ni uresničila, saj je bil že istega leta upokojen. Prišli so novi igralci, novi trendi, vse novo; Kot se spominja njegov učenec in igralski kolega Andrej Kurent, si boljšega učitelja prakse ni mogel želeti, a žal je z upokojitvijo povsem izginil iz gledališkega sveta in kmalu zatem tudi umrl.
