Janez Retzer ali Recer (ok. 1777-1815) je proti koncu leta 1803 kupil od Andreja Gasslerja hišo, tiskarno, pravico do tiska in zalaganja šolskih knjig ter večjo knjižno zalogo. Po smrti prve žene Terezije leta 1809 se je drugič poročil z Ljubljančanko Marijo Klemenčič. Recer se je preselil na Gosposko ulico in si prostor za tiskarno najel na Bregu ob Ljubljanici. Mestni magistrat in okrožni urad sta leta 1804 potrdila Recerju pravico do izvrševanja tiskarske obrti in do zalaganja šolskih knjiig. Prav tako so mu priznali pravico do naslova: stanovski knjigotiskar v vojvodini Kranjski.
Po Recerjevi smrti je tiskarno vodil Jožef Skerbina, Marija Klemenčič je za dedinjo tiskarne določila najstarejšo hčer Frančiško Recer, ki se je l. 1829 poročila s stavcem iz njihove tiskarne Jožefom Blaznikom. Med pomembnejšimi slovenskimi deli iz Recerjeve tiskarne omenimo Cerkvene pesmi Jurija Japlja, Vodnikove Pesme za pokušino, Svete postne evangelje, Novo Kranjsko pratiko, Ciglerjeve Molitve za bolnike.
Jožef Blasnik (1800-1872)
Slovencem najbolj poznan ljubljanski tiskar 19. stoletja je zagotovo Jožef Blaznik. Leta 1815 je iz Idrije prišel v Ljubljano in se izučil tiskarske obrti. Delo je dobil v Recerjevi tiskarni. Po končani vajeniški dobi je odšel delat v Gradec, Regensburg, Mainz in Beljak, kjer je ostal do leta 1828. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je kot stavec zaposlil pri mladi dedinji Frančiški Recer. Po poroki z njo leta 1829 je Blaznik oblasti zaprosil za obrtno dovoljenje in ga kmalu pridobil. V tiskarni je Blaznik najprej poskrbel za redno vzdrževanje opreme in strojev. Prizadeval si je pridobiti čim več rednih naročnikov. Ustanovil je livarno, v kateri so delali njegovi tiskarji, ko ni imel naročil. Podpiral je kulturna prizadevanja naprednih Slovencev in zato natisnil Kranjsko čbelico, Krst pri Savici in Poezije dr. Franceta Prešerna. Nekatera dela je tudi sam založil in tako postavil temelje bodoči založniški dejavnosti.
Od drugih tiskov omenimo Carniolo, poučno-leposloven nemški časopis, Pratiko, Slovenski cerkveni časopis (od leta 1849 izhajal kot Zgodnja Danica), politični list Slovenija, Ljubljanski časnik in Pravi Slovenec. Pomembni so tudi prevod Svetega pisma v šestih knjigah (1856–59), Wolfov slovar ter vrsta katekizmov, obrednikov in seznamov za ljubljansko škofijo, izdaje za Mohorjevo družbo, Slovensko matico in Kranjsko kmetijsko družbo. Za slednjo je tiskal Kmetijske in rokodelske novice.
Med ljubljanskimi tiskarji je edini tiskal v metelčici in prvi v gajici. Na Bregu 12 ob Ljubljanici je delovala tiskarna Jožefa Blaznika. Na pročelje te hišeso leta 1989 pritrdili doprsni kip Jožefa Blaznika. Ljubljanskem Navju se nahaja mogočen nagrobnik Blaznikove družine.
Blaznik je s svojo poslovno žilico dosegel, da se je tiskarna močno razširila in povečala zmogljivosti: leta 1844 je imel zaposlenih že enajst stavcev. Leta 1847 je v tiskarni uredil litografijo (kamnotisk). Imel je obsežno in temeljito tiskarsko znanje in velike zasluge za razvoj tiskarske stroke na Slovenskem. Prvi na Slovenskem je kupil t. i. hitrotiskalni stroj. Odlikoval ga je tudi pretanjen estetski čut. Tiski njegove tiskarne sodijo med najboljše izdelke črne umetnosti v tistem času. Tiskarna je v svojem uradnem nazivu do konca obstoja nosila Blaznikovo ime, po drugi svetovni vojni se je uradno preimenovala v Blaznikovo tiskarno. Blaznik se v javnem življenju ni izpostavljal. Bil je član Izobraževalnega društva za tiskarje.
