Jelačinovi so bili pomembna ljubljanska podjetniška družina, katere moški člani so bili daleč naokoli znani veletrgovci in tovarnarji. Začetnik je bil Ivan Jelačin starejši (1866-1932), izvirajoč iz Senožeč na Krasu, ki je imel v lasti veletrgovino s kolonialno in špecerijsko robo. Njegova je bila tudi Prva jugoslovanska tovarna kavnih primesi, ki pa jo je leta 1908 kupila češka družba iz Kollina, iz česar je potem nastalo podjetje Kolinska.
Ivan Jelačin mlajši (1886-1955) je zasedal številne visoke funkcije v gospodarstvu v obdobju Kraljevine SHS in potem prve Jugoslavije. Poleg Ivana mlajšega je v podjetništvu deloval tudi sin Miljutin (Miloš), inženir. Tretji sin Vladimir oziroma Mirko (1892-1957) se je podal v umetniške vode, saj je postal znan operni pevec, ki je nastopal na Češkem, v Nemčiji in Švici, večkrat je gostoval tudi v Ljubljani. Poleg treh sinov sta Ivan starejši in Marija Jelačin imela še hčeri Minko (1888-1954) in Angelco (Elco, 1890-?).
Domovanje Jelačinovih
Jelačinovi, ena najpremožnejših trgovskih družin pred drugo svetovno vojno, so stanovali v ogromni vili na Emonski 8. Stala je na jugozahodnem vogalu križišča Emonske in Aškerčeve ceste. Poslopje sestavljajo tri starejše hiše z naslovi Emonska c. 8, Aškerčeva cesta 1 in 3. Na fasadni strani, obrnjeni proti Emonski cesti, vodijo stopnice do vhoda pod balkonom, oprtim na stebrih. Nad balkonom je v drugem nadstropju še en balkon. Pred stavbo in na balkonih je lepo izdelana železna ograja, okna v pritličju, tudi tista, ki gledajo na Aškerčevo, pa imajo umetniško oblikovane kovane mreže.
V njihovi hiši je po osvoboditvi leta 1945 zasedala ljudska skupščina Federativne ljudske republike Slovenije. Stavba je pozneje služila tudi kot sedež Mercatorja in Gradbenega podjetja Grosuplje. Klasicistično stavbo, v kateri so našla dom mnoga umetniška dela, so pred letom 1941 večkrat prenovili: leta 1934 je pri tem sodeloval Josip Dedek, nato leta 1937 in 1939, ko je zadnje nadstropje in podstrešje predelal arhitekt Jože Mesar z art-decojevskimi elementi.
Zanimivosti:
Naj omenimo zanimivost, da je pri Jelačinovih na Emonski cesti po študiju arhitekture v Pragi bival arhitekt Vladimir Šubic, avtor Nebotičnika in Meksike. On je tudi izdelal načrt za grobnico Jelačin v prispodobi vrat. Po nekaterih virih se je z njim poročila mlajša sestra Angelca Jelačin.
Po nekaterih genealoških virih in objavljenih spletnih družinskih drevesih je bila prvotna oblika družinskega priimka Jebačin. Med imenovanimi odborniki novoustanovljenega Slovenskega trgovskega društva Merkur se tako 15. 2. 1901 v Kmetijskih in rokodelskih novicah pojavi ime trgovca J. Jebačina (verjetno Janeza Jebačina).
Predstavitev očeta in sina Ivana Jelačina
Ivan Jelačin starejši je bil veletrgovec in tovarnar, rojen leta 1866 v Senožečah na Krasu, umrl pa je 25. marca 1932 v Lassnitzhöhe na Gornjem Štajerskem. Trgovine se je izučil v Trstu, a se je zgodaj preselil v Ljubljano, kjer je komaj 20-leten osnoval lastno trgovino s kolonialnim blagom, ki jo je kasneje razvil v veletrgovino. Kolonialno blago je predstavljalo zlasti živila in začimbe, ki so jih uvažali iz tujih dežel, kolonij (npr. kava, riž ipd.)
Bil je med ustanovitelji Slovenskega trgovskega društva Merkur (25. 11. 1900), predsednik raznih stanovskih organizacij in član upravnih odborov več podjetij (Prva jugoslovanska tovarna cikorije, trgovina in izdelava cementne opeke, gl. časopisne oglase do leta 1932). Po zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu je bil osebno dobrega značaja, zaveden Slovenec in velik podpornik Ciril-Metodove družbe, ki jo je zalagal z blagom. Z marljivostjo in podjetnostjo si je ustvaril izredno trden gospodarski položaj in bil eden najuglednejših ljubljanskih trgovcev. Gospodarska dejavnost, kateri je Jelačin starejši položil temelje, je doživela nov in večji razmah, ko so k njej pristopili in jo nadaljevali njegovi sinovi.
Ivan Jelačin mlajši je bil znan trgovec in industrijalec. V mladosti je najprej obiskoval gimnazijo v Ljubljani med letoma 1897 in 1900, potem pa odšel na Češko, kjer je leta 1905 končal trgovsko akademijo v Pragi, opravljal prakso in pristopil kot družabnik ljubljanski firmi Jelačin, ki jo je leta 1888 ustanovil njegov oče: podjetje se je ukvarjalo z uvozom kolonialne robe na debelo.
Mlajši Jelačin je leta 1911 v Ljubljani odprl tovarno plutovinastih zamaškov Jelačin & Co, ki jo je vodil njegov brat inženir Milutin. Nadalje je Jelačin mlajši dal pobudo za ustanovitev družbe Sladkor (trgovina s sladkorjem, 1918), skupaj z očetom deloval pri družbi Merkur in dosegel, da so leta 1920 zagnali moderno tiskarno, v kateri so tiskali tudi pomembno strokovno glasilo Trgovski list, ki je izhajalo do leta 1945.
Leta 1921 je ustanovil podjetje Vinocet, tovarno za vinski kis in špirit, leta 1923 društvo Trgovska Akademija, ki je imelo glavno nalogo organizirati postavitev lastnega poslopja za ljubljansko trgovsko akademijo in podpiranje njenih absolventov za študij v tujini. V začetku leta 1931 je skupaj z drugimi dosegel uspeh z izgradnjo in odprtjem Trgovskega doma na Gregorčičevi ulici.
Jelačin mlajši je bil od leta 1921 predsednik novoustanovljene Zveze trgovskih gremijev v Sloveniji, v katero je bilo včlanjenih okoli 10.000 trgovcev, podpredsednik in član upravnega odbora ljubljanskega velesejma, od 1924 je bil predsednik ljubljanske borze. 25. novembra 1927 je bil izvoljen za predsednika Zbornice za trgovino, obrt in industrijo.
Kot član uprave in eksekutive Ljubljanske kreditne banke je uspešno vodil dveletno borbo proti fuziji tega zavoda s Slavensko banko in s tem obvaroval zavod in narodno gospodarstvo Slovenije pred občutno škodo. 1927 je bil izvoljen tudi v upravni svet Narodne banke. Zaradi svojega neprestanega podjetniškega udejstvovanja je bil tarča prenekaterih hudih kritik tudi na osebni ravni: Dve takšni obširni kritiki sta bili objavljeni v časniku Jutro leta 1925 (Obračun ljubljanskega trgovstva z g. Jelačinom (27. 2. 1925) in 1926 (Kdo je g. Ivan Jelačin mlajši?, 7. 9. 1926).
Ivan Jelačin mlajši je bil poleg trgovstva in industrije zelo dejaven tudi v družbenokulturnem miljeju, saj je bil soustanovitelj založbe Modra ptica in je slovel kot velik zbiratelj umetnin z izjemno bogato zasebno zbirko, v kateri je bilo več kot sto sedemdeset umetnin.
Med drugo svetovno vojno in po njej je Ivan Jelačin mlajši doživljal hude udarce, saj je bil leta 1943 interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kmalu po koncu druge svetovne vojne, 19. 8. 1945, pa so tedanje oblasti pod pretvezo, da je sodeloval z okupatorji, obtožile sedemindvajset bogatih ljubljanskih meščanov, med njimi Jelačina, njegovo podjetje pa zaplenile. Prezidij Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije je na predlog vlade LRS z dnem 30. 11. 1946 razglasil nekatera podjetja za gospodarska podjetja republiškega značaja, med njimi tudi Jelačinovo podjetje. To pomeni, da je bilo podjetje podržavljeno.