V istem letu, ko je Bleiweis pojav fotografije za široko uporabo tako navdušeno pozdravil, najdemo v matičnih knjigah izpričanega prvega fotografa tudi v Celju. 21. januarja 1867 se je v petrovški cerkvi poročil Josef Andreas Ignac Martini, rojen 6. 3. 1838 v Rogatcu, po poklicu fotograf.
Nevesta je bila 36-letna modistka Helena, hči celjskega meščana Jakoba Sabukoscheka. Naslov ženina in neveste je bil Mesto Celje, številka 114. Vpogled v Status annimarum (Stanje duš) nam razkrije, da so na isti hišni številki poleg neveste živele še mati in preostale tri sestre; obe najstarejši sta bili modistinji. Zakoncema se je leta 1871 rodila hči Juliana, leta 1872 hči Hermina in leta 1874 sin Josef Calas. Maria. Martini je bil pred prihodom v Celje fotograf v Rogatcu in hkrati tudi slikar, kar je bila pogosta praksa tistega časa. Ohranjen slikan portret starejše ženske v črnem (PMC, inv. št. S/387) in pogosto objavljena veduta Celja iz leta 1862 to dokazujeta. Ker sta za očetom fotografsko delo nadaljevala hči Julija in nato še sin Josef, ki je delal vse do leta 1945, lahko štejemo družino Martini za fotografe z najdaljšo tradicijo v Celju.
Večina fotografij Josefa Martinija, ki jih hrani muzej, so portreti vizitnega formata; portretiranci so večinoma upodobljeni s celo postavo, tehniko doprsnega portreta ali celo samo obraza je uporabljal redkeje. Ozadje je enotno sivo, brez svetlobnih prehodov. Fotografije iz sedemdesetih let kažejo, da je imel Martini atelje opremljen s pohištvom in v nekaj primerih s kuliso – prirejenim romantičnim izsekom iz narave. Njegovi kabinetni portreti so redkejši. Pogosto je spreminjal legendo na zadnji strani fotografij in jo v enem primeru celo okrasil z ljubko veduto Celja. Posnel je nekaj fotografij, ki so pomembne zgodovinske priče celjskega družabnega življenja v sedemdesetih letih, na primer prizore s celjskim nemškim telovadnim društvom (Deutsche Turnverein) v letih 1874 – 1875. Martini je znan tudi kot avtor posnetka mrtvega razbojnika Guzeja s Kozjanskega, ki so ga ustrelili 12. 7. 1880.
Loteval se je tudi večjih projektov. Posnetki Celja in okolice so izšli v albumu Spomin na Celje (Errinerung an Cilli), ko je imel atelje v Postojni v letih od 1893 do 1895, pa je leta 1892 v samozaložbi izdal album o lepotah Postojnske jame.
Josef Martini je umrl 8. 9. 1895. Pogreba so se udeležili tako trenutni župan Stiger kot bivši župan Julius Rakusch in občinski svetniki. Z Martinijem naj bi po mnenju pisca prispevka legel v grob »del starega Celja«. Označil ga je kot častnega in pokončnega nemškega človeka.
Večina fotografij Josefa Martinija, ki jih hrani muzej, so portreti vizitnega formata; portretiranci so večinoma upodobljeni s celo postavo, tehniko doprsnega portreta ali celo samo obraza je uporabljal redkeje. Ozadje je enotno sivo, brez svetlobnih prehodov. Fotografije iz sedemdesetih let kažejo, da je imel Martini atelje opremljen s pohištvom in v nekaj primerih s kuliso – prirejenim romantičnim izsekom iz narave. Njegovi kabinetni portreti so redkejši. Pogosto je spreminjal legendo na zadnji strani fotografij in jo v enem primeru celo okrasil z ljubko veduto Celja. Posnel je nekaj fotografij, ki so pomembne zgodovinske priče celjskega družabnega življenja v sedemdesetih letih, na primer prizore s celjskim nemškim telovadnim društvom (Deutsche Turnverein) v letih 1874 – 1875. Martini je znan tudi kot avtor posnetka mrtvega razbojnika Guzeja s Kozjanskega, ki so ga ustrelili 12. 7. 1880.
Loteval se je tudi večjih projektov. Posnetki Celja in okolice so izšli v albumu Spomin na Celje (Errinerung an Cilli), ko je imel atelje v Postojni v letih od 1893 do 1895, pa je leta 1892 v samozaložbi izdal album o lepotah Postojnske jame.
Josef Martini je umrl 8. 9. 1895. Pogreba so se udeležili tako trenutni župan Stiger kot bivši župan Julius Rakusch in občinski svetniki. Z Martinijem naj bi po mnenju pisca prispevka legel v grob »del starega Celja«. Označil ga je kot častnega in pokončnega nemškega človeka.
Vir: Rolanda Fugger Germadnik, Odsotnost smehljaja. Celjski poklicnifotografi v 19. in začetku 20. stoletja, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.