Letos obeležujemo 140. obletnico smrti slovenskega književnika Josipa Jurčiča in ob tej priložnosti v obliki digitalne zbirke predstavljamo avtorja prvega slovenskega romana kot knjižnega in časnikarskega urednika.
V zbirki bomo izpostavili literarno in idejno sodelovanje Jurčiča z njegovimi sodobniki, ki so se ukvarjali s politiko in književnostjo. Njegovi najpomembnejši sopotniki in prijatelji so bili: dr. Josip Vošnjak, Janko Kersnik, Ivan Hribar, Fran Levec, Fran Celestin, Franjo Marn, Fran Levstik, Anton Janežič, Josip Stritar, Fran Šuklje. Pri nastajanju in urejanju časopisa Slovenski narod je sodeloval z Antonom Tomšičem, Antonom Kodrom in drugimi.
Ob koncu zbirke dodajamo še seznam prevodov Jurčičevih del v tuje jezike.
»Leto 1855 je prineslo Jožetu veliko odločitev. Poželi so, omlatili in zorali za ajdo. Vročina je še vedno naraščala, polje je ležalo kakor v omotici, v hostah je bila težka soparica. Pod večer so se nad Stično nagrmadili črni oblaki, s strahom so jih opazovali kmetje. Potem jih je z Ilove gor oblila temnordeča luč, igrala je od zemlje do neba, pošastno, da so se ljudje križali in bežali v domove. Završalo je, drevje se je vilo in lomilo, dež je lil v viharju, zgrnila se je tema, v noči so se izdivjale prirodne sile. Tako so prišli tisti čudoviti dnevi, ko se poletni čas nagne v jesen. Po Dolenjski cesti, svetli in izprani, je drdral voziček z očetom in sinom. Deček je strmel v svet in se oziral v daljavo. Prešle so vasi, pokrajina se je umikala, sonce se je vzdigalo više in više. Tako daleč je Ljubljana?’«
(J. Pahor: Pot desetega brata, 1951, str. 28)
S temi besedami je Jože Pahor v biografskem romanu opisal pomemben dogodek na življenjski poti mladega Josipa Jurčiča, ko ga je oče z vozom odpeljal v ljubljanske šole. Jurčič je že v otroštvu kazal ogromno željo po znanju, ki jo je opazil tudi njegov ded, materin oče. Željo po pridobivanju znanja je opazil tudi domači župnik. Kljub težkemu gmotnemu stanju doma so mu naposled omogočili šolanje. V Ljubljani ga je na stanovanje sprejela očetova sestra.
Pot v Ljubljano leta 1855 je za mladega fanta pomenila razširitev obzorij. Najprej je obiskoval normalko in dve leti zatem napredoval v gimnazijo, ki sta se nahajali v stavbi liceja na današnjem Vodnikovem trgu. Med šolanjem je prebival na Poljanah nasproti Alojzijevišča, kamor je bil pozneje tudi sprejet na priporočilo župnika iz Krke. V Ljubljani je začel literarno ustvarjati leta 1861. Njegov literarni talent je opazil prefekt in direktor Alojzijevišča Jurij Grabner, Prešernov znanec in sodelavec pri Kranjski čbelici.
Jurčič se je v svojem življenju, zapolnjenem s književnostjo in novinarstvom, gibal med domačo Muljavo, Ljubljano, Dunajem, Mariborom, hrvaškim Siskom in srbskim Beogradom ter znova Ljubljano.
Tedaj pomembni slavist Anton Janežič mu je pošiljal za njegove spise v Slovenski glasnik mesečno toliko, da se je mogel skromno preživljati. Po maturi leta 1865 se je Jurčič jeseni napotil na Dunaj in se vpisal na filozofsko fakulteto: poslušal je tri semestre slavistična in klasičnofilološka predavanja. Kmalu je moral spoznati, da je njegov študij trpel ob napornem pisateljskem delu, ki mu ni prinašalo finančne varnosti in ni potešilo pogoste lakote. Zato že od poletnega semestra 1867 ni bil več vpisan na vseučilišču, vendar upanja, da se razmere izboljšajo in da potem dovrši študij, ni opustil in je še vztrajal na Dunaju.
Ko je proti koncu leta 1867. začela slabeti finančna moč Janežičevih književnih projektov in so prispevki prihajali manj redno, je Jurčič začel obupovati. Ko je pomladi 1868 prenehala izhajati tudi priloga Slovenskega glasnika »Cvetje iz domačih in tujih logov«, s 1. junijem 1868 pa je ugasnil še sam Slovenski glasnik, je obupal nad študijem in si dobil v začetku julija 1868 službo v uredništvu Slovenskega naroda, ki so ga bili aprila ustanovili v Mariboru.
Leta 1870. se je Jurčič zopet odpravil na Dunaj, da je pomagal Josipu Stritarju pri urejevanju »Zvona«. Ker se je komaj preživljal, je proti koncu leta odšel v Sisak kot slovenski sourednik jugoslovansko naravnanega časnika »Südslavische Zeitung«, ki je začel tam izhajati v začetku leta 1871.
Po nenadni smrti Antona Tomšiča 27. maja 1871 je sredi julija tega leta prevzel glavno uredništvo časopisa v Mariboru in to delo nadeljeval po preselitvi uredništva v Ljubljano in zagonu Narodne tiskarne.
Jurčičeve ljubljanske postojanke
Iz biografskega romana in Literarnega atlasa Ljubljane izvemo, katere lokacije je Jurčič obiskoval v Ljubljani in kje je bival: velikokrat je s prijatelji obiskal gostilno Košir v Tacnu, večkrat se je povzpel tudi na Šmarno goro. V Šiški je v Vošnjakovi družbi večkrat obiskal gostilno pri Ančniku na Celovški cesti. Z Vošnjakom sta se pogosto sprehajala po Tivoliju in razglabljala o narodnih zadevah.
Z dolenjskim rojakom Franom Levstikom, književnikom in jezikoslovcem, sta se ob večerih večkrat družila v krčmi Pri Permetu, na vogalu sedanje Stritarjeve ulice in Cankarjevega nabrežja. Narodnozavedna družba je posedala v zadnji sobi krčme, tako imenovanem »narodnem hlevu«.
S sodelavci časnika Slovenski narod, dr. Valentinom Zarnikom, s Franom Šukljetom, Franom Levcem in z Josipom Vošnjakom se je družil tudi v gostilni »Zum weissen Rössel« ali Pri belem konjičku (Reselbirtu) v Wolfovi ulici na prostoru današnjega Oražnovega doma. Večkrat so se sešli tudi v krčmi pri Bobenčku, ki je stala na vogalu Bobenčkove ulice in Tržaške ceste, za staro bencinsko črpalko pri tovarni Ilirija.
Josip Jurčič je opravljal tudi funkcijo ljubljanskega mestnega odbornika, sodeloval je v pisateljskem in Dramatičnem društvu in v Narodni čitalnici, ki je delovala v Šelenburgovi ulici, na vogalu sedanje Šubičeve in Slovenske ceste ob današnjem Konzorciju.
V času urednikovanja Slovenskega naroda v Ljubljani in tiskanju časopisa v Narodni tiskarni je svoje delo opravljal v uredniški sobi ob sedanji Slovenski cesti, stanoval pa v sosednjem hotelu Evropa na vogalu današnjih Gosposvetske in Slovenske ceste. Narodna tiskarna in uredništvo časnika sta od leta 1875 delovala v hiši veletrgovca Franceta Kolmana na Gledališki stolbi 3 ob Ljubljanici. V isti hiši si je Jurčič najel stanovanje in tam živel do smrti. Občasno je bival tudi pri Drenikovih na Kongresnem trgu, v Koglovi hiši, kjer je stanoval do jeseni leta 1879.
V jeseni 1879 je že prej vedno bolehni Jurčič zbolel za tuberkuloznim vnetjem porebrnice in ni več docela okreval, čeprav je iskal v marcu 1880 popolnega zdravja na Bledu, v Gorici in italijanskih Benetkah. Ob ponovnem prehladu v decembru 1880 se ga je lotila pljučna sušica, za katero je maja leta 1881 umrl. Med boleznijo je nekaj časa bival v hiralnici sv. Jožefa na današnji Vidovdanski cesti, zanj so skrbele sestre usmiljenke.
Josipa Jurčiča so pokopali na pokopališču sv. Krištof, nekje na območju sedanjega Gospodarskega razstavišča, kjer so pokopavali med letoma 1780 in 1906. Pol leta po Jurčičevi smrti so postavili nagrobnik, ki so ga leta 1937 prenesli z opuščenega pokopališča na Navje, vendar viri ne poročajo, ali so tedaj prenesli tja tudi njegove posmrtne ostanke.