Josip, tudi Jožef, Pečnak (1816-1905) je bil eden najbolj vsestranskih Teharčanov, bil je podjetnik, gostilničar, mlinar, publicist, narodnjak in politik. Svoj čas je bil najbogatejši Teharčan, ki je zaslužil svoje premoženje z gostilniškim delom in preprodajo nepremičnin ter zemljiških parcel. Pečnak se je rodil 24. januarja 1816 očetu mlinarju Gregorju Pečnaku in materi Neži, rojeni Koštomaj v kraju Lipa (danes Štore), kjer sta kupila Razdrtev mlin (kasneje Bouconova stolarna). Pri 12 letih je pustil šolo po smrti očeta in se posvetil delu v mlinu. Kasneje se je odločil za šolanje za natakarja, peka pri stricu Jakobu Pečnaku v Sisku na Hrvaškem, kjer je imel gostilno in kavarno. Kmalu se je vrnil v Celje, kjer je bil mlinarski vajenec v kasnejšem Majdičevem mlinu. S pomočjo oskrbnice Stepišnikove se je vrnil v osnovnošolske klopi v Celju, kjer je končal samo šolanje. Leta 1833 je odšel na Dunaj, kjer je naprej obiskoval realko in končal politehniko. Po končanem šolanju se je zaposlil kot knjigovodja pri bančnem podjetju. S prihranjenim denarjem se je vrnil na Teharje, kjer je kupil posestvo, zidal vilo na Teharjah, prodajal nepremičnine in kupil mlin v Škofji vasi, kjer ga je preuredil v valjčnega. Uredil si je tudi gostilne v Štorah in Celju, kjer je imel tri gostilne. Najbolj znana je bila kavarna »pri Pečnaku« (na območju današnjega Celjskega doma). Leta 1865 je kupil na Reki kavarno Evropa in vilo Triestino v Ičićih in jo kot kavarnar vodil do leta 1885, ko se je vrnil nazaj na Teharje.
Pečnak je politično deloval tako na območju Celja kot teharske občine. Med bivanjem v Celju je bil celjski občinski svetnik. Leta 1861 je odstopil kot občinski svetnik z drugimi slovenskimi narodnjaki zaradi vse večjega nemškega vpliva v Celju. Celjski mestni svet ga je imenoval za častnega celjskega občana, naziv pa so mu vzeli kasnejši izrazito nemško usmerjeni občinski veljaki. Po preselitvi nazaj na Teharje je postal zastopnik teharske občine v celjskem okraju in opravljal funkcijo šolskega oglednika za teharsko ter štorsko šolo. Z vse večjim nemškim vplivom v občini je združil slovenske narodnjake v enotno stranko v boju proti nemškutarski strani in nemški liberalni politiki štorske tovarne. Na Teharjah se je zavzemal za razvoj slovenskega šolstva in za slovenski učni jezik. Z svojim znanjem in sposobnostjo je opravljal tudi funkcijo načelnika teharskega vaškega premoženja in dobil več pravd s teharskim nemškutarskim občinskih vodstvom.
Deloval je tudi na publicističnem in zgodovinskem področju. V celjskem časopisu Domovina je objavljal politične prispevke na temo zaostrenih političnih odnosov med Slovenci in Nemci. Prav tako je poročal o političnem dogajanju v teharski občini pod psevdonimom Puščavnik izpod sv. Ane ali Teharski puščavnik. Njegovo najbolj znano zgodovinsko delo je teharska kronika »Das Edeltum Tüchern« v nemščini, kjer je dokazal plemenitost Teharij in posebne privilegije teharske plemiške občine s pomočjo arhivskega gradiva in drugih plemiških listin. S svojim zgodovinskim delom in zgodovinskimi dejstvi je seznanil velikega prijatelja skladatelja, zdravnika in šentjurskega rojaka Benjamina Ipavca in mu dal povod, da je napisal prvo slovensko opero.
Po smrti je svoje premoženje zapustil tudi Teharčanom, teharski šoli in teharskim društvom. V okviru teharske šole se je osnoval Pečnakov sklad iz njegove zapuščine teharski šoli, iz katere je šola financirala vsako šolsko leto učencem učbenike in druge šolske potrebščine. Del premoženja je zapustil dijaškemu domu in dijaški kuhinji v Celju, del vsote za teharsko župno cerkev, ki je bila vroča želja Teharčanov pod pogojem, če se dogradi v določenem času.
