Doma je bil v Zabrdu pri Grgarju. Po poklicu je lesar. V letih 1950 do 1953 je obiskoval Industrijsko lesno šolo v Solkanu. Izvajala se je v lesenih barakah, ki so bila pred Hotelom Sabotin na levi strani.
V sklopu šole je bil tudi internat. Režim v njem je bil vojaški. Izhod iz internata je bil samo ob nedeljah. Če so bili zelo pridni, jim je vzgojitelj dovolil, da so šli v nedeljo domov, kar je pomenilo tri ure hoje v vsako smer. Zvečer so morali biti nazaj v internatu. V Novo Gorico so odhajali izjemoma, saj tam niso imeli kaj početi, ker mesta skoraj še ni bilo. Ko so iz Solkana šli proti Novi Gorici, so hodili po kolovozu med njivami in vinogradi, pri tem pa niso trgali sadja, ker so bili za najmanjšo krajo kaznovani z izključitvijo iz šole. Zimske počitnice so bile dva tedna; en teden so delali v Meblu, en teden so šli domov. Med poletnimi počitnicami so bili en mesec doma, en mesec pa delali v Meblu. Učna doba je trajala tri leta, nadaljevali so s triletno vajensko dobo kjerkoli, lahko tudi v Rusiji. Starši so morali podpisati, da se strinjajo s tem. Tako je bilo, dokler je bila šola zastonj. Kasneje so jo morali plačevati in so si lahko zaposlitev izbirali sami. V šoli so bili vsi enako oblečeni; nosili so sive hlače in srajco. Praznična obleka je bila svetlo rjave barve. Dijake so imenovali barakarji. Punce so jih gledale in jim rekle: »Zdaj grejo barakarji«. Po končani šoli se je zaposlil v Meblu, kjer je bil tri leta, do služenja vojaškega roka dve leti. Po odsluženem vojaškem roku se je še za tri mesece vrnil v Meblo. Nato je ostal doma na kmetiji. V letih 1959 in 1960 se je zaposlil v Apnenci. Lesni center Nova Gorica je imel delavnice, kjer se je za tri leta zaposlil v strojni mizarski delavnici. Kasneje je v letih 1962-1968 poučeval vajence. Takrat so živeli v Solkanu. Zamenjal je svoj poklic in šel v gostinske vode blizu Cola. Od tam so se preselili na Liskur. V Novi Gorici ni živel nikoli.
Predvojaško vzgojo, teorijo in teren, so imeli že tri leta v šoli ob sobotah zjutraj. Pred odhodom k vojakom je moral obiskovati še tri leta po 14 dni obvezno predvojaško vzgojo na terenu v okolici Nove Gorice. Spali so v Frnaži, kjer so bili prostori precej umazani. Prostori so bili ogromni, spali so kar na tleh.
Ob prazniku dela 1. maja so bile parade. Začele so se v Solkanu. Korakali so mimo trga, za solkansko črpalko, kjer je bilo nogometno igrišče. Na njem je bila proslava. V paradi so bili vojaki, fantje, kmetje z orodjem, konji, vozovi. Parado je spremljalo veliko ljudi, ki so močno ploskali v ritmu. Solkan je bil okrašen s slavoloki. Teh parad po letu 1953 ni bilo več.
Dijaki šole so morali biti vedno na razpolago za kakršnokoli pomoč kjerkoli. Pomagali so tudi pri gašenju požarov v okolici. Zanetila jih je tudi lokomotiva. Ko so jih poklicali, so pustili šolske obveznosti, šli na avtobus do solkanskega mosta, peš čez most in v hrib gasit z vejami, dokler jih niso graničarji nagnali nazaj v Solkan.
Med Hotelom Sabotin in njihovo šolo takrat še ni bilo ceste, pač pa vrtovi in nasad hrušk. Na vogalu, kjer je sedaj travnik pred Hotelom Sabotin, je takrat stala hiša, ki so jo kasneje porušili, ko so gradili cesto med Solkanom in Novo Gorico (današnja Vojkova ulica).
