V prvih povojnih letih so bila praznovanja na splošno »bolj skromna«. »V Novo mesto smo se, po očetovi smrti, mama in štirje otroc preselil po vojni, k očetovi mami. Bli smo revni, ker mama ni bla v službi, nekaj malega je šivala, da je kej zaslužila. Zato osebnih praznikov nismo praznoval, za god sem od stare mame dobil češnje, njej in pa mami sem pa jst nabrau rožc, iz travnika, to je blo tud vse.« V tistem času se je še vedno kazala diferenciacija v praznovanju med različnimi mestnimi sloji in prebivalci. V uveljavljenih meščanskih družinah so tudi po vojni nadaljevali z osebnimi praznovanji. »Stari oče je bil zlatar, eden taglavnih obrtnikov v Novem mestu. On je godove tudi po vojni praznoval še s prijatelji, to so bili kolegi obrtniki. Šli so v Kavarno, dal je za pet rund. Bili so in jedli, dopoldne v Kavami, zvečer so šli še kam v gostilno.« Praznovanje godu se je tako ohranilo med starejšimi meščani ter v družinah, kjer so ohranjali krščansko tradicijo. »Mi smo bli verni. Ko smo imeli god, smo šli k maši, po maši pa smo malo skupaj posedeli. Takrat je bil pri nas praznik, še posebej za mamin god, ker je bila Marija, takrat se ni delalo.« Vendar pa je bilo godovanje povezano zlasti z osebnimi izkušnjami, spomini in vrednotami. »Jst nisem bla krščena in v naši družini nismo praznovali godov. Mi smo bli strogo komunistična družina, praznovali smo rojstne dneve, od osebnih praznikov še osmi marec. Oče pa je bil edini, ki je praznoval tudi god. Tud obdarovali smo ga zmerej. To je mel še od doma.«
V obdobju do prve polovice šestdesetih let je opaziti največ raznolikosti v oblikah in načinu praznovanja osebnih praznikov v novomeških družinah. Godovali so predvsem starejši, medtem ko so tisti, ki so bili rojeni po vojni, pogosto praznovali samo rojstne dneve. Tudi v družinah, kjer je bilo v navadi praznovanje godov, so bila otrokom namenjena samo voščila, le redko so jih tudi obdarovati. »God pri nas nismo praznoval. Imel pa sem dve tete, ki sta praznovale god. Včasih sta nas povabile k sebi domov, ne pa vedno. Jaz vem, da imam god enkrat avgusta, ker sta tete skrbele za to. Omenile so, da imam god, potem smo se nasmehnili, kaj drugega pa ne.«
Pred drugo svetovno vojno so rojstne dneve so v Novem mestu praznovali le v redkih, »naprednih« družinah. Po vojni pa se rojstni dan uveljavil kot osebni praznik in praznovanje se je razširilo na vse družbene sloje, z izjemo nekaterih starejših, ki so raje praznovali god. »Po vojni se je začelo praznovanje rojstnega dneva, mi smo še godove praznoval, ker smo bli navajen, novorojenci pa nič več, so se pa rojstnih dni veselil.« Praznovanja so bila v večini omejena na družinsko okolje ter ponekod tudi na bližnje prijatelje in sorodnike. Ko so praznovali starejši, so popoldne ali zvečer pred praznikom prišli voščit prijatelji in sosedje. Predvsem k znanim in priljubljenim meščanom so zvečer pred godom, včasih tudi pred rojstnim dnevom, prišli ramplači, ki jih je slavljenec povabil v hišo in pogostil.
Praznovanja otrok so večinoma potekala v družini in z bližnjimi sorodniki. V revnejših družinah je bilo »praznovanje« že boljše kosilo in voščilo. »Bilo je po vojni in bili smo revni, mogoče smo imeli kaj boljšega na mizi, piščanca ali kuhano kuro. To je bilo takrat redkost. Kuro si dobil samo, če si bil bolan ali za kakšne praznike.« V večini družin je imel otrok na ta dan posebne ugodnosti: »Ta dan si bil ta glavni. Noben te ni smel kregat, pa prišparal so te za delo.« »Men je blo največ vredno, ker nisem rabila tisti dan posode pomivat, pa po drva hodit. Cel popoldne sem bla frej in sem šla lahko ven, ne da bi kej vprašala.« Le redki so povabili domov otroke z ulice ali sošolce. »Pri nas ni blo takega praznovanja kot zdej vsi otroci na kup, mi otroc smo takrat bolj družinsko praznoval.« Nekateri otroci pa so povabili prijatelje, s katerimi so se največ družili, navadno z otroki iz bližnje okolice. »Najbolj se spomnim, ko sem tisto mularijo povabu, take kar nas je blo okol, pa smo mel mal fešte, pol smo se pa mal bolj frej podil zunaj kot sicer.« Zabava je bila na tisti dan, kot je imel slavljenec rojstni dan, pogosto je bila prestavljena na soboto ali nedeljo, na dan, ko so bili otroci in starši prosti ostalih obveznosti.
Otroci so se zbrali pri slavljencu na domu ob dogovorjeni uri. Že predhodno je otrok, ki je praznoval, povabil prijatelje na zabavo, ali pa so se dogovorili starši med sabo. Mama je pripravila sendviče in spekla pecivo za otroke. Nekateri so imeli tudi torto. »Drucga ni blo za rojstni dan kot torta. Pri nas je bla vedno, bilo je različno, včasih jo je mama naredila, največkrat pa smo jo kupili pri Lenardiču. Druge hrane ni bilo, zraven smo malinovec pili.« Za otroška praznovanja so naročili celo torto, za praznovanja odraslih pa pogosto samo določeno število koščkov. Torta je bila največkrat čokoladna in okrogle ali štirikotne oblike. Okrašena je bila s smetano, marcipanovimi okraski (vrtnicami) in s svečkami, katerih število je bilo odvisno od starosti slavljenca. Na torti je bilo pogosto preprosto napisano ime otroka in kateri rojstni dan praznuje. Ko so pojedli vsak svoj kos torte, so odšli ven, kjer se je zabava nadaljevala z igro. »Ko smo vse pojedli, smo se šli spet ven podit. Šli smo se družabne igre: zemlo krast, med dvema ognjema, kavboje in Indijance,…« Tisti dan so otroci imeli prosto popoldne. Tako so na posameznih ulicah ali v družinah praznovali rojstne dneve vseh otrok. »Enak postopek zabave je bil pri vseh sosedih. Torta, malinovec, igra. Torta in pijača je bilo nekaj drugačnega od običajnega dneva, preganjali smo se pa vsak dan.«
