Karel Destovnik se je rodil v Šoštanju 13. decembra leta 1922. Mati Marija Vasle in Karlijev krušni oče, Jože Destovnik, sta se poročila v Ljubljani 14. avgusta 1923. Marija je prihajala iz premožne šoštanjske družine, Jože Destovnik pa iz kmečko-proletarske družine. Zaradi premoženjskih razlik mladega para se Marijini starši sprva z njuno poroko niso strinjali. Za nekaj časa se je mlada družina preselila v Jakobski Dol v Slovenskih goricah, od koder se je Jože Destovnik na delo v Maribor vsak dan vozil s kolesom. V trgovini Reister je bil zaposlen kot trgovski potnik. Kasneje so se preselili nazaj v Šoštanj, kjer je Marija materi pomagala pri vodenju restavracije. Marijina mati je mlademu paru prepustila svojo kavarno, ki pa sta jo kmalu opustila, pridobia dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju ustanovila kino. 18 mesecev po Karlijevem rojstvu se je družina povečala še za enega člana, 18. oktobra 1924 se je rodil bratec Jože. Mesec dni kasneje, 17. novembra 1924, je Jože Destovnik uradno priznal Karlija za svojega.
V matični knjigi je zapisano:
Z dne 17. 11. 1924 se je Jožef Desatovnik, čevljar iz Šoštanja št. 145 rim. katol vere, v prisotnosti otrokove matere in vpričo dveh prič, priznal kot oče tega otroka in zahteval, da se vpiše v krstno knjigo.
Karli se je hitro razvijal in že zgodaj pokazal svojo nadarjenost. Že v starosti 3 let je ob vsaki priložnosti deklamiral pesmice tako, da so ga vsi z občudovanjem poslušali.
V osnovno šolo je šel že z nepolnimi šestimi leti. Predčasen vstop v osnovno šolo je odobrilo okrajno načelstvo v Slovenj Gradcu. Vseh pet razredov jev opravil s prav dobrim uspehom. Šolanje je nadaljeval na celjski gimnaziji. Prvi dve šolski leti je zaradi telesne šibkosti bival v Celju pri šoferju Francu Bremcu na Gregorčičevi ulici 4. Kasneje se je iz Šoštanja vsak dan v Celje vozil z vlakom. Karli in njegovi somišljeniki so imeli na vlaku stalen prostor. V tej družbi so bili Tone Arzenšek, Vlado Weingerl, Janez Platzer, Janko Vrabič, Marija Medved in Elza Štič. V Šempetru so se jim pridružili še Vera Šlander, v Žalcu Ivanka Uranjek, Lado Plaskan in Ervin Prelog. Na poti do Celja so ponavljali učno snov, na poti nazaj v Šoštanj pa so čas porabili za branje napredne literature, sprevodniki so jih imeli za najbolj disciplinirane vozače. Prebirali so napredno revijo Sodobnost in aktualne prispevke iz dnevnega časopisja, ob katerih se je razvila živahna debata. Karli je bil navadno tisti, ki je glasno bral. Radi so tudi prepevali, predvsem revolucionarne pesmi.
Šoštanj je bil tedaj znan kot eno največjih in najbolj živahnih mest. Mladi so se družili na sokolskih sestankih, raznih kulturnih večerih, pripravah na igre in nastopih ter športnih dogodkih. Ob vročih poletjih so se kopali ob Brišnikovem jezu ob Paki. Sodelovali so tudi v protestih in drugih akcijah proti izkoriščanju delavcev in proti tistim, ki so se zavzemali za prevlado nemškega jezika in kulture. Mladi so se družili tudi v šoštanjskem kinu, ki je bilo v lasti družine Destovnik. Vsi filmski žurnali so še pred predvajanjem šli skozi strokovno cenzuro Destovnikovih sinov Karlija in Jožija ter izrezovala vse filmske vesti, ki so govorile v prid nacistične Nemčije in Hitlerja. Nemško usmerjeni Šoštanjčani so se spraševali in pritoževali, kako to, da v žurnalih ni ničesar o Nemčiji.
Karli je postajal vse bolj pozoren na socialne razlike in že kot šestnajstletni fant je bil globoko zavedni Slovenec. Na ta opozorijo njegovi šolski spisi, ki kažejo izredno zrelost in prebujeno nacionalno zavest. Takšna sta spisa Naša kri na tujem iz 18. decembra leta 1939 in Pomen reformacije za slovensko slovstvo, ki ga je napisal 4. februarja 1940.
Zardi svetovnonazorskih pogledov, ki jih ni skrival ne pred vrstniki ne pred profesorji, je nanj postal še posebej pozoren profesor verouka Hanželič, saj je bila težnja takratnih profesorjev, da učenec ne sme vedeti več, kot mu narekuje profesor. Proti koncu šestega razreda gimnazije so Karlijevo torbo na vlaku iz Žalca proti Šoštanju preiskali, pri tem pa našli pismo s prepovedano vsebino. 29. 4. 1940 je sledila odločba:
Odstranjen 29. aprila po členu 43 t. 3. Zakon o sred. šolah za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej.
Pred domačimi je dogodek zamolčal. Nekega dne pa je mati naključno prišla v njegovo sobo in ga namesto v šoli našla zaskrbljenega pri šolskih zvezkih, zaslutila je, da z njegovim šolanjem nekaj ni v redu. Še isti dan se je odpravila v Celje ter pri razredniku izvedela za sinovo izključitev. Na priporočilo celjskega ravnatelja je bil vendarle sprejet na mariborsko gimnazijo. Karli si je zelo želel prizadeval priti na ljubljansko gimnazijo, kjer pa ga zaradi disciplinskega prekrška v celjski gimnaziji niso hoteli sprejeti. O tem je pisal svoji Mičici:
… Hodil sem od „sodnika do cesarja“, od „biriča do župana, toda pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter pod zemljo.“363 Sedaj sem stal pred odločitvijo, ali v Maribor ali študirati privatno v Ljubljani. Po dolgem in tehtnem premišljanju sem se odločil za Maribor, sicer pa mislim, da lahko kmalu pridejo spremembe, ki mi lahko omogočijo šolanje v Ljubljani in mogoče celo v Celju, saj vendar enkrat mora, mora priti, ni hudič. Za Ljubljano mi je zelo žal, toda treba je potrpeti, prav zaradi tega, ker enkrat mora priti.
V Kajuhovi zapuščini, ki jo hrani Knjižnica Velenje je ohranjenih šest Kajuhovih dopisov domačim ter eno pismo Marije Destovnik, poslano sinu Karliju. Prvo ohranjeno pismo je datirano 17. september 1940. Domačim je pisal v obdobju šolanja na mariborski gimnaziji ter iz Medjurećja, kamor je bil poslan na orožne vaje. Iz pisem razberemo, da mu je vsaj enkrat pisal brat Joži, vendar se njegovo pismo ni ohranilo.
Dragi domači! 17. IX. 40
Gotovo Vas skrbi, ker ničesar ne pišem. Prav danes, ko sem Vam hotel pisati, mi je ravnatelj rekel, da je želja banske uprave, da grem študirat v svoj šolski okoliš torej v Maribor. Sicer mi je rekel, da bi lahko ostal, toda ni izključeno, da ne bi imel prevelikih sitnosti. Zato sem se držal izreka, da se bosti z bikom ni preveč varno, in sem odšel danes ob ½ 2h v Maribor! Tu sem zaenkrat nastanjen pri Zvonku Vrečkotu, ki me je na dom povabil. Toda tudi tu si bom dobil potem Meliharja inštrukcije in tako bo šlo tudi tukaj brez prevelikih stroškov. Pišite mi kar na prvo državno realno gimnazijo.
Pozdrave
Karli
Zaradi svoje napredne usmeritve je oblast postala pozorna na Karlija že kot srednješolca, kmalu je bil prepoznan kot državni sovražnik. Pod pretvezo sodelovanja na orožnih vajah je bil 20. januarja 1941 poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjivi v Srbiji, kjer je preživel štirinajst dni. Kljub težkim pogojem so si v taborišču organizirali pestro družbeno življenje. Prirejali so ideološke in kulturne večere ter tako preprečili taboriščnemu vodstvu poskuse zatiranja napredne misli. Organizirali so celo ambulanto (v njej sta delala dr. Jože Potrč in še en zdravnik iz Skopja), vsaka četa pa je imela tudi svojo kuhinjo. V taborišču je bilo okoli 1000 Slovencev, Bosancev in Makedoncev. Razdelili so jih v pet čet. Karli, Janez Platzer in Stropnik so bilo dodeljeni v prvo četo delavskega bataljona.
Iz Medjurećja piše svoji materi tolažilno, vzpodbudno, čutilo Karlijeva skrb, da mater potolaži in jo prepriča, da mu gre dobro in mu ni hudega.
Draga moja mama!
Danes sem prejel Tvoje pismo, ki sem se ga zelo razveselil. Prosim pa Te, da mi drugič pišeš bolj veselo, čeprav si žalostna, kajti če mi pišeš o težavah, postajam še žalostnejši kot sem. Pisma, ki si ga napisala na naslov ge. Angele, ker mojega naslova še nisi vedela, še nisem dobil, zato sem bil danes Tvojega sicer drugega pisma zelo, zelo vesel, kajti zame je bilo sploh prvo. Zato mi tudi v bodoče piši, zelo vesel sem vsakega glasu od doma, posebej pa še od Tebe. Mislim, da si tudi Ti dobila vso pošto, ki sem Ti jo poslal. Včeraj je bil pri nas zdravniški pregled. Spoznali so me za zdravega. Tonči pa bo šel vsled kratkovidnosti na superkomisijo in je možnost, sicer mikroskopska, da se izmaže. Hrana je dobra in tudi priboljške še imamo, hrano imamo skupno „torej vsi za enega, eden za vse.‟ Sicer pa si kak priboljšek lahko kupiš v vasi. Denarja zaenkrat še imam. Če mi bo česa treba, Ti bom pisal, za zdaj mi ni sile. Glede šole pa mislim, da stvar ne bo trajala tako dolgo, da bi izgubil leto, čeprav prošnja ne bi bila rešena. Delamo zaenkrat še nič. Danes smo malo vežbali „na desno, na levo, pozdrav i.t.d.‟ Spimo v barakah, skoraj vsi Šoštanjčani v isti, in sicer na slami. Jaz spim poleg Tončija in Henshena. Včeraj je bilo pri nas izredno toplo. Sonce je bilo gorko in sončili smo se. Sploh je pri nas precej toplo in snega ni nič. Pri Vas pa je baje zapadel sneg. Tudi z mojim zdravjem je vse v redu. Oblečen sem toplo in zebe me ne, kajti tudi tu smo dobili perilo in koc, tako da imam zdaj dva koca. Hrana je, kakor že rečeno, dobra, le da je zelo enolična. Vrsti se le gris in fižol. Zjutraj pa je kava ali čaj. Malicamo to, kar smo prinesli od doma. Tako, da nam res še ni sile. Mislim, da se bom naučil kmalu makedonsko, kajti v naši baraki je večina Makedoncev. Tudi meni se zdi čudno, zakaj Dušanu ni treba iti. Mi smo ga vsakdan pričakovali.
Pisal bi Ti še več, pa ni kaj, le to bi Ti še rad rekel, da Ti zavoljo mene ni treba biti v skrbeh, kajti zares mi ni nobene sile. Piši mi dosti in ne tako žalostno kot zadnjič.
Te poljublja Tvoj
Karli
Po prihodu iz Medjurećja so za Karlijem še naprej nenehno poizvedovali, spremljali so vsak njegov korak. Kljub temu, da se je skrival, so ga 28. aprila 1941 aretirali in odpeljali v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Po številnih zasliševanjih in mučenju so ga po nekaj tednih izpustili. Zaprtim v Šmartnem pri Slovenj Gradcu so lahko svojci enkrat tedensko prinašali sveže perilo, hkrati pa odnesli ponošeno. V eni takih pošiljk je Karlijeva mati med perilom odkrila košček popisanega papirja na katerem je bila napisana pesem o prestanem trpljenju.
NENAPISANO PISMO IZ JEČE
Pozno je že, a jaz ne morem spati. Skoz majhno lino gledam v pusto noč, zajeto, kakor jaz, v teman obroč, in mislim nate, moja draga mati!
Samo za en, en sam večer bi rad glavó na prsi ti položil. Spet kakor včasih bi ti rad potožil, razkril ti žalost vso in svoj nemir!
O, mama, če bi davi tu bilà – ne veš, kaj vse so delali z menoj, iz ust mi kri je bruhala na tla …
O, mama, če bi davi tu bila, bi moj krvavi obraz v dlani zajela in tiho, tiho pesem mi zapela.
V začetku septembra leta 1941 so Nemci ponovno izvedli preiskavo pri Destovnikih. Karli je bil o preiskavi pravočasno obveščen in se je skril v podstrešni prostor za dimnikom. Starša in brata so Nemci odgnali, Karli pa je ostal sam v zapečateni hiši. Zaradi nenehnega poizvedovanja gestapa za njim se Karli v Šoštanju ni več počutil varnega. Sredi septembra 1941 je odšel v Ljubljano. Nemško-italijansko mejno črto je prešel po stezah ob Savi z dokumenti na ime Drago Jeran.
Po prihodu v Ljubljano stikov z domačimi ni vzdrževal. Tako je poskušal od njih odvrniti pozornost okupacijskih oblasti, saj bi jih prav gotovo začele ponovno preganjati, če bi Nemci odkrili njegova pisma. Pri tem mu je bila v pomoč tudi vest, ki se je širila po Ljubljani, da je mrtev. Kljub temu pa so Destovnikovi prejeli pismo oz. sporočilo iz Ljubljane o Karliju. Napisano je bilo verjetno s Kajuhovo vednostjo. Napisala ga je Silva Ponikvar, v sporočilu pa se je podpisala kot Mara. Pismo je Silva predala gospe Korandavi iz Velenja, ta pa ga je Kajuhovi materi predala 21. Oktobra 1943. V tem zadnjem ohranjenem sporočilu je pisalo:
Draga mama!
Obljubila sem Vašemu Karliju, da bom, če bo le mogoče, pisala Vam, da Vas on lepo pozdravlja in da je živ in zdrav. Vem kakšno veselje bo za Vas to obvestilo. Trdno je prepričan, da se bo spet sešel z Vami in ostalimi. Vedno je mislil na Vas z ljubeznijo. Največ Vam bo povedal sam v kitici iz njegove pesmi Pismo materi: Kjerkoli si, povsod sem jaz s teboj, povsod je s tabo moj pozdrav in kjer sem jaz, si tudi ti z menoj, zato ne misli, da sem sam ostal.
Če je mogoče, Vas prosim, da mi istim potem odgovorite. Prav iskreno Vas pozdravlja Vam udana
Mara