Šoštanj je bil v času pred 2. svetovno vojno po vsej Šaleški dolini znan kot največje in najbolj živahno mesto. Dušo takratnega šoštanjskega življenja je predstavljal mladi Karli Destovnik. Gledališke igre, bralni večeri, proslave in športne prireditve so bile več ali manj njegovo delo. Vsem tem prireditvam je poskušal dati napreden politični izraz. Že v srednješolskih letih je mladi Karli našel svoje življenjsko poslanstvo, pisanje pesmi. V tistem času pa pesništvo ni bila samo literatura, temveč uporniško početje za katero je bila z okupatorjeve strani zagrožena enaka kazen kot za upor z orožjem. Zaradi policijskih preiskav, ki so spremljale revolucionarno in literarno delo pesnika je nekatera pisma uničil že pesnik sam, nekatera pa so se izgubila skozi čas. Kljub temu je v Kajuhovi zapuščini ohranjena bogata korespondenca. Med pomembnejše prav gotovo sodi korespondenca s tedaj uveljavljenimi literati pri katerih je Kajuh kot strog kritik svojih literarnih del, v želji, da bi izpiliti svojo pesem, iskal strogo kritiko svojih literarnih del.
Prva Kajuhova pesniška zbirka je nastala leta 1942. Zbirka je obsegala 20 do 30 pesmi. Zbirko je naslovil Markacije in naj bi jo tiskali v tedaj ustanovljeni ilegalni tiskarni Tehnika. Ker pa je bila Tehnika 23. septembra 1942 izdana in nato uničena, do tiska te zbirke ni prišlo. Kljub temu je kot ilegalni tisk v prepisih krožila po Ljubljani in tako dajala vzpodbudo upornemu človeku. Leta 1943 je izšla prva zbirka z naslovom Pesmi v 38 izvodih. V Muzeju novejše zgodovine v Celju je ohranjen izvod zbirke, ki ga je Kajuh posvetil soborki Marti Paulin – Brini.
V časopisu Tovariš, 20 2. 1948, se Marta Paulin Brina takole spominja tiskanja zbirke: ž
Med ofenzivo v novembru smo se utaborili za nekaj dni tudi nekje med Mrzlo jamo nad Juriščami in Mošunom. Tam smo v snegu tipkali in razmnožili prvo zbirko njegovih Pesmi v pičlih 38 izvodih… Okoliščine, v katerih je izšla ta zbirka, so bile kaj nenavadne. Med nemško ofenzivo, ki je takrat še trajala, smo prehodili dolgo pot iz Loške doline v Brkine in zopet nazaj. V temni, deževni in sneženi noči smo prebrodili Pivko, mokri nadaljevali pot in se zjutraj znašli v javorniškem gozdu pri razdrti baraki. Ta baraka nas je med potjo navdajala z upanjem, da si bomo pod njeno streho odtajali zmrznjeno obleko in premražene ude. Našli smo še toliko strehe, da ni snežilo naravnost na naše glave, od sten pa je ostalo le še nekaj desk, ki so ležale na snegu, tako da sta sneg in burja prosto prehajala do nas. Zakurili smo, zbrali deske, razvili po njih papir, kolikor smo ga imeli s seboj, da bi ga posušili. Toda kako boš sušil, ko je veter venomer odnašal papir in ga odlagal na snegu, snežine pa so vztrajno sedale nanj in puščale na njem svoje mokre sledove? Postaviti smo morali stražarje: da bi papir ne ušel med smreke, ne v ogenj in da bi se posušil tako, da bi ga lahko porabili za tiskanje.
Ravnali smo hitro. Sedla sem na torbo, vzela pisalni stroj na kolena in Kajuh je kar iz spomina povedal 27 svojih pesmi, ki smo jih natiskali. Tovariš Janez Belač je medtem narisal naslovno stran – glavo partizanke in partizana – in napis, Vera in Špik pa sta že pripravila ročni strojček in pričela razmnoževati prvo pesem, ki je bila natipkana. Papir, ki smo ga imeli, ni bil primeren za razmnoževanje, črke so se mazale in nekatere pesmi so se slabo brale. Vendar zaradi tega ni bilo veselje nič manjše, ko smo delo končali i je Kajuh pričel deliti redke izvode. Razdeljevanje je bilo težko, saj ni bilo mogoče ugoditi vsem, ki so si Kajuhovih pesmi želeli. Kulturniška skupina je dobila in hranila en izvod ter ga preko Štajerske prinesla tudi v Ljubljano.
M.P.