Domuje na čelu Mestnega trga v meščanskem dvorcu, zidanem v gotskem slogu z nekaj renesančnimi elementi. Stavba, v kateri so stanovali grajski uslužbenci, je bila do sekularizacije leta 1804 v lasti freisinških škofov. Leta 1820 je prišla v roke rodbine Homan, ki izvira iz Podpulferce. Sprva so Homani v njej imeli pekarno, kasneje še gostilno.
Gostilna je bila v 2. polovici 19. stoletja izjemno priljubljeno zbirališče loških uradnikov, posestnikov in obrtnikov, med njimi so bili pisatelj in pravnik Ivan Tavčar, pravnik in poslanec Lovro Toman in slikar Janez Šubic. Takrat je v njej kuhala Ana Guzelj.
Barbara, žena Aninega sina Toneta, je začela še s slaščičarsko dejavnostjo. V tem času se je v posebni sobi zbirala vsa loška elita in ljubljanski gospodje. V Homanovi hiši je Ivan Grohar naslikal znamenito sliko »Loka v snegu«, hišo je na svojem delu z orožnikom v ospredju upodobil tudi slikar Gvidon Birolla.
Gostilna se je sčasoma spremenila samo v slaščičarno. Barbarina hči Adela »Delčka« je bila prava mojstrica pri pripravi kremnih rezin in tort. Leta 1947 je bil lokal podržavljen, prevzelo ga je podjetje Peks. Gospa Delčka pa je v njem še naprej delala.
Na začetku sedemdesetih let je bila v 1. nadstropju urejena restavracija, katere strop je poslikala slikarka Metka Kraševec. Restavracija je zamenjala več najemnikov. Po denacionalizaciji v začetku devetdesetih let so Homanovi hišo prodali. Nekaj časa je bila tu celo kitajska restavracija, ki je zaprla svoja vrata leta 2006. Sedanji lastnik je Damijan Ambrožič, ki je stavbo temeljito prenovil. V spodnjem delu je kavarna, v zgornjem pa stanovanja. Tu so pod 14 plastmi ometa odkrili fresko iz časov beneške slikarske šole.
Leta 1934 so ob smrti kralja Aleksandra pred Homanovo hišo zasadili lipo, ki je postala zaščitni znak gostilne. Kasneje so jo obdali z zidom in nastal je manjši park. Danes mogočna lipa nudi prijetno senco obiskovalcem slaščičarne. Več let so v poletnem času tu potekali glasbeni večeri z imenom »Pod Homanovo lipo«.
»Pasji skret«, kakor so ga imenovali otroci, je bil občinski park, ki so ga uredili pred 2. svetovno vojno pred Homanom. Zasadili so ciprese, postavili ograjo in zasadili lipo. Sem so hodili psi lulat. Lipa je bila vprašljiva za sosede Zofkeže. Bali so se, da bodo pred svojo hišo imeli polno listja in svinjarije. Mama je naročila otrokom, da naj hodilo lulat k lipi, da se bo ta posušila. Lipa se ni posušila. (po pripovedovanju starih Ločanov zapisala Ana Marija Miklavčič)
